Tisti trenutki sredi poletja, ko zaledje parlamentarnih in vladnih hodnikov za hip otrpne, prinašajo občutek navidezne lahkotnosti, kot bi si politika za kratek čas nataknila slamnik in odšla na limonado.
A pod to tenko plastjo poletne brezbrižnosti brbota jesenski vrelec, ki se kuha počasi, a temeljito – kot stara, rahlo pozabljena juha v loncu na robu štedilnika.
Medtem ko poslanke in poslanci ter ministrice in ministri stopajo v fotogenične gozdove in obmorske instagram kotičke, politični imunski sistem zaspi.
Ko zapremo oči pred soncem, ne zapirajmo src pred svetom, ki tone in kjer je vsaka kaplja optimizma upor. Vsak akt sočutja pa protest.
Zakon o varstvu živali: etika med kletkami in klavnicami
Novi zakon o varstvu živali, ki med drugim prepoveduje rejo v kletkah in kastracijo prašičkov brez anestezije, je končno iztisnjen šibek kompromis med empatijo in ekonomijo.
Korak, ki ga je Slovenija potrebovala že pred leti, a pri nas – kot pri zobozdravniku – vedno čakamo, da začne boleti. Ne gre le za birokratsko črtico v uradnem listu, temveč za droben etični preboj: tiho priznanje, da trpljenje ni domena človeka, temveč izkušnja živega. In kdor trpljenja ne zazna v očeh živali, ga tudi v očeh ljudi ne bo prepoznal – niti ko ga bo gledal iz prve vrste.
Vsak prašiček, ki ga kastrirajo brez anestezije, nosi v sebi del sistemskega cinizma, ki meri bitje srca v kilogramih mesa in dobička. Vsaka kokoš v kletki je opomnik, da ...
