Ob izidu knjige Tako zelo vas imam rada, pretresljive življenjske zgodbe Anite Ogulin, najprepoznavnejše slovenske humanitarke, se je javnost prvič zares poglobila v zgodbo ženske, ki je desetletja pomagala najbolj ranljivim – in pri tem redko spregovorila o lastnih ranah.
V knjigi, ki jo je na podlagi dolgih četrtkovih pogovorov pomagal oblikovati Vasja Jager, Anita ne izpoveduje le spomina, temveč tudi travme, ki jih je pretvorila v nešteta dejanja solidarnosti.
O knjigi, odzivih nanjo, življenju z mamo, ki je postala ikona, in osebnem razumevanju dediščine, ki presega posameznika, smo se pogovarjali s Karmen Ogulin, hčerko Anite Ogulin.
Pogovor je nastal kmalu po izidu knjige ob nabrežju Save, kjer je Anita vsako jutro poslušala petje ptic, šepet reke, šelestenje listov in hodila in hodila.
Za vami je predstavitev knjige. Prvi odzivi. Mnogi smo jo že prebrali. In se zdrznili predvsem ob njenem prvem delu, ki je pretresljiv. Še posebno ker vemo, kaj vse je Anita dobrega naredila za druge. Zdaj pa je jasno, da sta jo k temu gnala tudi lastna izkušnja groze in poslanstvo, da tega, kar je doživela ona, ne bi doživel nihče drug. Kaj vas je v odzivih ljudi najbolj presenetilo?
Najbolj me je presenetil odziv ogromno žensk, ki so rekle: »Pa kaj govori o tem, saj to je normalno! Saj meni se je tudi zgodilo, pa tega ne razglašam.« Bila sem začudena, iskreno, ko sem ugotovila, da nam do zavedanja o tem, kaj je zares normalno, veliko manjka. Ko sem ugotovila, da je to hudo nasilje, kot ga je doživela mama, za mnoge ženske še vedno nekaj normalnega, me to ni le presenetilo, temveč globoko užalostilo.
Anita je bila že v času življenja izjemna osebnost, po smrti pa je postala prava ikona; pokopana z vojaškimi častmi, z delom, ki je zaznamovalo socialno krajino Slovenije. Kako je biti hčerka nekoga, ki ga danes mnogi vidijo skoraj kot polboga?
To ikonično plat svoje mame sem začela spoznavati šele po njeni smrti. Ko sem bila z njo, tega nisem doživljala; tudi zato, ker nisem šla z njo po isti poti, in ker nisem spremljala slovenskih medijev. V resnici nisem imela prave predstave o tem, kako zelo je bila znana. Posthumno me je to izjemno ...
