A v zadnjih letih se je njegov raziskovalni fokus premaknil k eni najnujnejših tem sodobnosti, in sicer vplivu pametnih telefonov in družbenih omrežij na duševno zdravje otrok in mladostnikov.
Nedavno je v slovenskem prevodu izšla njegova nova knjiga Tesnobna generacija (Kako velika preusmeritev otroštva povzroča epidemijo duševnih bolezni), v kateri skupaj s podatki iz številnih študij analizira, kako je hiter prehod v digitalno otroštvo – brez nadzora, brez jasnih družbenih pravil in brez kolektivnih zaščitnih mehanizmov – zaznamoval generacijo Z.
Opozarja, da ne gre le za »škodljivo uporabo zaslonov«, temveč za temeljno preoblikovanje otrokovega sveta v najobčutljivejšem razvojnem obdobju.
Včasih se mi prav fino zdi, da spadam v generacijo X. Znam uporabljati analogna orodja, hkrati pa se kar dobro znajdem tudi v digitalnem svetu. Kar pa mi prav nič ne pomaga, da ne bi bila lahka tarča. Brez svojega pametnega telefona ne grem nikamor. Mislim, da imam problem. Pa vi?
Moja situacija je drugačna, ker sem deloholik. Svoje delo obožujem in večinoma delam z računalnikom. To pomeni, da na svojem telefonu nimam nobene aplikacije, ki deluje po urniku s spremenljivim razmerjem [način nagrajevanja, pri katerem pride nagrada nepredvidljivo, po naključnem številu poskusov], kot na primer igralni avtomati, igre na srečo ali družbena omrežja.
Večina ljudi pa ima te aplikacije na telefonu, zato od njih postanejo odvisni. Jaz teh težav nimam. Moj telefon je orodje. Res pa je, da sem popolnoma preobremenjen in tako se počutim že vsaj deset let. Preprosto preveč je stvari, ki prihajajo do mene, in ne zmorem jih obvladati. Že elektronska pošta in sporočila so napolnili moje življenje, potem pa je prišlo še vse drugo.
Povsod po svetu opažamo, da odrasli ne trpijo enako kot otroci. Generacija X, na primer, ni bistveno bolj depresivna ali anksiozna kot prej. A vsi smo preobremenjeni – in vsi postajamo bolj neumni. Obstajajo raziskave, ki kažejo, da ljudje čedalje težje preberejo nekaj strani in potem odgovorijo na vprašanja, ker se preprosto ne morejo več zbrati. Izguba zbranosti vpliva na vse nas.
Nedavno sem prebrala knjigo Brezbrižni ljudje Sarah Wynn-Williams, nekdanje vodje za javno politiko pri Facebooku, v kateri opisuje brutalnost praks odločanja v času svojega službovanja. Najbolj presunljivo sporočilo knjige je v mojih očeh to, da Zuckerberga in njegovih »bližnjih« ni vodila zlobna roka, temveč strašljiva brezbrižnost.
Mislim, da imate popolnoma prav. Preprosto vseeno jim je. In to še posebej velja za vodilne kadre. Veliko ljudi primerja podjetja, ki upravljajo družbena omrežja – zlasti Meto –, s tobačno industrijo. Primerjava se mi zdi ustrezna. Tudi njihovi direktorji ne pustijo svojim otrokom uporabljati lastnih izdelkov; tako kot tobačni direktorji niso pustili, da bi njihovi otroci kadili. Vedo, da so njihovi izdelki zasvojljivi, pa to zanikajo. Vedo, da škodujejo otrokom, pa se borijo proti vsakemu poskusu zaščite.
A podjetja, ki upravljajo družbena omrežja, so še hujša od tobačne industrije ...
