Ksenija Benedetti: Imela sem govor na njenem pogrebu, najtežji govor v mojem življenju

Maj. Čas, ko se narava zbuja ob vseh urah in oblikah. Na našem vrtu že rasejo jagode, vsadili smo paradižnike in marjetico. Jabolka, češnje in marelice so še v vrtcu, ampak izpod listov plašno kukajo otroški zeleni plodovi. Krog se je spet sklenil. Pišem na vrtu. Mance ni več z nami. Odšla je v svetlobo. Spominjam se odhajanj ljudi. Mnogi od njih so v meni pustili žive sledi. Tudi Manca.

Najprej je odšel moj nono, Tigrovec, partizan, prvoborec, delegat na Kočevskem zboru, ki je kmalu po vojni vrnil partijsko knjižico, rekoč, da »se za to nisem boril«. Še dobro, da ga niso poslali na Goli otok. Stara sem bila 14 let. Moje prvo bližnje srečanje s smrtjo. Zjokala sem se v svoji koprski postelji s pogledom na morje. Ležal je v sobi, doma, na Pregarju v Brkinih, šla sem ga boječe pogledat, obraz je imel miren, bled in nepremično nem. 

Potem sta odšla moja stara mama in stari oče, ki mi je odklepal Hrušiško cerkev, da sem lahko šla igrat mogočne orgle. Rojstni dan sva praznovala skupaj, rojena na enak datum poletnega avgusta. Na njegovem pogrebu, v Hrušici, sem v isti cerkvici, ki mi je nudila orgle, padla v nezavest ...