Ksenija Benedetti: V petek sem izgubila upanje

Poročila na verodostojnih medijih spremljam vsak dan. Smrti so tam stalnica. Take in drugačne. Umre en človek, umre deset, sto ljudi, umre tisoč, včasih deset tisoč. Razlogi so različni. Potres. Poplava. Vojna. Glad. Starost. Utopitev. Bolezen. 

Najhuje je, ko umirajo otroci. Nobena umetniška slika me nikoli ni potisnila v jok, dokler nisem stala pred ogromnim platnom Safeta Zeca, na katerem je ležalo trupelce dečka, ki ga je na turško obalo izvrglo morje. Ime mu je bilo Ajlan Kurdi. Sirska tihotapca ljudi sta bila za brodolom čolna z begunci, v katerem je umrl Aljan, kaznovana s štirimi leti zapora. Mislite, da kaj obžalujeta? Ne verjamem. 

Štiri leta je strašno premalo za tak zločin. Ampak človeštvo neusmiljeno pluje v umazana morja nepovrata. Vrednote, kot so čast, solidarnost, pravičnost, delo, odgovornost, empatija, se pospešeno umikajo novim, takim iz pekla: pohlepu, bogastvu, goljufijam, lažem. Smrti so »stranski derivat« teh premikov. Ja, vedno so bile, nesrečne in krivične smrti, od prvih korakov človeka. Vendar se je medtem za kak trenutek zdelo, da ljudje vemo, kaj je prav. Danes se ta prav izrojeva in tepta. Kar je bilo ...