V tej razpravi je bilo očitno, da imajo sogovorniki jasno izkušnjo, da je odsotnost učiteljske in starševske avtoritete problem. Da pa nihče v resnici ni vedel, zakaj je tako. Oziroma da so sogovorniki menili, da gre za nekak osebni problem oziroma osebno značilnost posameznikov, ki so starši. Oziroma učitelji.
Spet ta značilna neoliberlana logika, sem pomislila. Vedno se vse zreducira na posameznika. Njegovo voljo. Hotenje. Značilnosti. In spet se ne vidi niti družbenih niti zgodovinskih dimenzij problema. Kar je tako zelo značilno za današnji čas. In o čemer tako pogosto pišem.
Ker odsotnost učiteljske in starševske avtoritete je zgodovinski in družbeni problem. Je zgodovinsko in družbeno dejstvo. Ki je nastalo kot posledica zgodovinskega in družbenega procesa. O tem se je mogoče prepričati v vrsti del, od na primer Adornove »Avtoritarne osebnosti« do Lascheve »Kulture narcisizma«. Predvsem slednjo vedno znova priporočam tako staršem kot učiteljem v branje, kadar in ko zadenejo ob vprašanje, zakaj danes niti starši niti učitelji nimajo več avtoritete. Zakaj je do tega prišlo. In kaj naj bi se v zvezi s tem storilo. Lahko storilo.
Že pred desetletji je postalo jasnih nekaj reči. Ena izmed njih je, da je za to, da bo družba imela dovolj prisilnih potrošnikov, treba spremeniti vzgojo in socializacijo otrok.
