Komaj so bili. Komaj smo pospravili lanskoletne jelkice in okraske. Že spet okraske in ostalo iščemo po škatlah, za katere smo vmes že pozabili, kam smo jih pospravili. Meni se je to zgodilo že lani. Tako da sem si za letos to, kam sem pospravila kaj, kar lepo zapisala v planer. Ki mi zdaj pravi: »Stojalo za jelko je pri Maši!« To je tam. Ono je tu. Itd.
Kar je super. Ni pa super, da čas tako hitro mineva. Da, kot pravim v šali, z brzovlakom drvimo k zadnji postaji.
Večkrat se vprašam, kaj je vzrok, da čas tako hitro teče. Ali je to starost? Spomnim se, da sta o tem, da ti čas, ko se staraš, teče vedno hitreje, poročala že moja mama in oče. Pa tudi drugi starejši sorodniki. Nihče od njih ni imel nikoli dovolj časa. Preveč obveznosti. In premalo časa.
Tisto šalo o upokojencih, ki nikoli nimajo časa, poznate. No, jaz se zdaj že kar nekaj časa počutim tako, pa še nisem v pokoju. Dela in obveznosti preveč. Časa nikoli dovolj. Kaj bo šele, ko bom v pokoju? Morda sploh ne bo več imelo smisla pospraviti decembrsko okrasje, ker bo december že takoj spet tu?
No, šalo na stran. V resnici mislim, da nam čas tako hitro teče ne le zaradi subjektivnih okoliščin. Ampak tudi zaradi ...