Danes sem v pogovoru z urednico s presenečenjem ugotovila, da je to zadnja kolumna, ki vam jo pišem letos. Spet drvimo proti koncu decembra. Spet bodo zdaj zdaj prazniki. Posebej za tiste, ki praznujejo božič. Za nas, ki praznujemo bolj novo leto, je morda nekoliko lažje. Imamo še dodaten teden časa. Da postorimo vse, kar naj bi še postorili do konca leta. In česar seveda ne bomo postorili ali dokončali.
Vedno bolj velja: časa je premalo, obveznosti pa več in več. Sama si zavestno najmanj enkrat na dan ponavljam, da je treba prakticirati modrost z Okinave: da je povsem normalno, da nikoli nobena stvar ni končana. Zato se ni treba vzenimrjati, če pač človek vsega ne konča. A je to pri nas na Zahodu težko. Živimo drugače in normaliziranja nedokončanosti ne podpira ne kultura ne kozmologija. Na Zahodu smo, kot se zdi, vsako leto bolj in bolj tekmovalni. Usmerjeni v produktivnost. In učinek. Fordizacija vsega, kar počnemo, se iz leta v leto povečuje. V našo škodo. V škodo našega zdravja. Časa. Odnosov. In ostalega.
Ko sem iskala novoletne čestitke, sem ugotovila, da je ponudba minimalna. Ker je takšno tudi povpraševanje, mi je pojasnila prodajalka. Očitno je res: da novoletne čestitke pišemo le še redki. A je pisanje čestitk vendarle nekaj drugega kot pošiljanje želja preko interneta. Pri pisanju čestitk izbiraš, katera čestitka je primerna za koga. Pozoren si na to, kaj komu napišeš. Ker ni mogoče vsem napisati istih stavkov. Gre za personalizacijo pozornosti, ki očitno vse bolj izginja.
