Spet smo, kot ste verjetno že opazili, sredi akcije »40 dni brez alkohola«. Akcija, ki se v popustnem postnem času v Sloveniji organizira že leta, je namenjena ozaveščanju o uporabi in odvisnosti od alkohola. In vsako leto ima poseben poudarek. Letos ta zadeva otroke v družinah alkoholikov.
Da ne bo pomote: akcija se mi zdi super. Spomnim se, da je bilo pred leti v okviru akcije na avtocesti Maribor-Ljubljana organizirano izločanje iz prometa ter kontroliranje voznikov z alkotestom. Prisotna je bila tudi televizija. Ko so me vprašali, kaj si mislim o akciji, sem povedala, da se mi zdi super. A da bi morala biti organizirana večkrat. To mislim še danes.
Je pa res, da zdaj že leta nisem naletela na tovrstno akcijo. Že leta nisem bila kar na slepo izločana iz prometa. Da bi »pihala«. Kar je podatek, ki je vsaj zame poveden že sam po sebi. Namesto, da bi imeli skozi vse leto več tovrstnih akcij, se zdi, kot da jih je manj. A poudarjam: tu gre za moj občutek, ki temelji na osebni izkušnji. Ki seveda nima statistične podlage. In je zato lahko napačen. A vseeno vzbuja nekaj, kar so različni komentatorji letošnje akcije »40 dni brez alkohola« poimenovali strpnost slovenske družbe in kulture do pitja alkohola.
Ja, slovenska družba in kultura sta strpni do pitja alkohola. Vendar to ni nekakšna izjema. V resnici je tovrstna strpnost znana tudi iz drugih poljedelskih kultur. V katerih je posebej kmečko prebivalstvo jedlo in pilo pač tisto, kar je imelo. Kar je samo pridelalo. In kar je samo, na načine, ki jih je poznalo, pač uspelo shranjevati. Mošta ni mogoče hraniti dalj časa. Vino pač.
Vse, kar je prebivalstvo imelo in uspelo shraniti, se je jedlo in pilo. Brez nekakšnih dietetnih pravil. In kriterijev, po katerih se določena hrana zaradi določenih lastnosti izloča. Tovrstni kriteriji in pravila so pač značilnost situacij, v katerih je hrane najmanj dovolj. Če ne preveč. Če je ni dovolj ali jo je premalo, judje jedo in pijejo to, kar pač je.
Še posebej v časih pomanjkanja in lakote ljudje jedo in pijejo vse, kar ima vsaj nekolikšno hranilno vrednost. Alkoholne pijače sodijo v to skupino. Zato nas danes morda čudi, ko se soočimo s podatki, da je bilo na primer redno pitje alkohola del običajne prehrane tudi otrok. A je bilo tako. In tak odnos se v družbah, ki so bile stoletje ali celo tisočletje in več agrarne družbe, ohranja dolgo.
Lep primer tega so tudi razlike med slovenskimi pokrajinami. V vinorodnih pokrajinah je bilo tako še do nedavnega običajno, da so alkohol uživali tudi otroci. Spomnim se mame, ki je pripovedovala ...