Dr. Lucija Mulej: Vožnja 50 pri omejitvi 130
Takrat se zgodi praznovanje, veselimo se vseh trenutkov in dogodivščin, ki jih kreiramo skupaj. In čas nas prične podpirati, ko gradimo skupnost na podobnih vrednotah in se učimo, kako malo nas resnično loči do materialno duhovnega sožitja.
In seveda so med nami namerno počasni, tudi takšni, ki zavirajo tempo drugih in naredijo vse, da zaustavljajo. Pa ne nujno z dejanji. Lahko z besedami, interpretacijami, idejami in izkrivljanji dejstev, ki so sicer jasna, a jih je moč zakriti. In tudi tako lahko zaustavljamo napredek, razvoj in dvig na višje ravni zavedanja, ki vselej paralelno tečejo ob začrtani poti trenutne izbire. Drugače je pri ljudeh, ki zaradi objektivnih okoliščin ne zmorejo hitrosti, in takrat smele učijo ponižnosti, hvaležnosti in zlasti sočutja.
Terapevti prevečkrat opažamo, kako matere tekmujejo s hčerkami in hčerke z materami. Bratje in sestre, celotno sorodstvo. In tako se namesto medsebojne podpore zgodi prelom – tekma krvi zoper kri in srca zoper srce je kršitev duhovnega zakona ljubezni in ravnovesja.
Zanimivo je opazovati voznike na cesti. Številni po prehitevalnem pasu vozijo 80 km/h ob omejitvah 130, ali pa 100 in ostajajo tam, jezni na vse hitrejše, agilnejše ali tiste voznike, ki vozijo po predpisih 130. Vsak po svojem tempu in prostoru, ki je zanje namenjen. Počasni vozniki se radi strnjeno v kolone, in tako jih ne more prehiteti niti rešilni avto, ki šele po vklopu sirene dobi prostor.
Tako ljubosumni prevečkrat diktirajo tempo ali pa manipulativni narcisi kreirajo stranske poti, ki so dobre le zanje. Včasih velja to za vožnjo, pogosto pa za vse ravni odnosov, ki jih skupaj kreiramo.
Prav nič drugače ni, ko se govoriči o onih, ki kaj več imajo ali veljajo. Jaz nisem nikdar gledala drugim v skledo, temveč sem občudovala sposobnost drznega tveganja, pa pogum za skok v neznano, ki ga neodvisna pozicija na trgu zahteva. In tako se nekateri podamo na samostojno pot, marsikdo pa iz udobja fotelja presoja o bitkah drugih in drži, da bruna v lastnem očesu ne vidimo, iver v očesu sočloveka pa zlahka. In ko se v formulo presoje vpne sočutje, družba lahko uspeva, gradi in se veseli. Veseli uspeha drugega in sočutno čaka na ključni korak tistih, ki so ostali zadaj. Tak korak je včasih le objem ali vera v sočloveka, ki lahko v njem prižge ogenj iskanja tistega nečesa več. Seveda pa za kulturo in razprave o lepoti, besedi in umetnosti potrebujejo tople prostore in polno mizo; in ko najbogatejši delijo z družbo, se resnični premiki zgodijo malodane čez noč.
Prav nič drugače ni v odnosih in osebnih relacijah. Terapevti prevečkrat opažamo, kako matere tekmujejo s hčerkami in hčerke z materami. Bratje in sestre, celotno sorodstvo. In tako se namesto medsebojne podpore zgodi prelom – tekma krvi zoper kri in srca zoper srce je kršitev duhovnega zakona ljubezni in ravnovesja. Tekma je hitrost v hitrosti, primerjanje pa izničenje vsega dobrega, kar medosebne relacije nudijo: pozitiven odnos do drugačnosti in sočutje do situacij, v katerih se najdemo. Seveda je prav, da nas nekdo, ki je pred nami, navda z entuziazmom, da si upamo iti dlje. A navdih je navdih. In tekma, ki v sebi vselej nosi seme zavisti, ljubosumja in skoposti, poškoduje nežne niti sodelovalnosti. Iskrive vzajemnosti. In tako se boj enega proti drugemu vselej sprevrže v nasprotje, v izgubo veselja in sle po letenju, ki je tisti pristni občutek notranjega žarenja, ki razume naravni red in mu sledi.
Podobno je bilo v času volitev. Vse več ljudi verjame, da je moč politično kulturo na novo vzpostaviti. Izgraditi iskrene temelje parlamentarni demokraciji. Prepoznavamo, da ljudje sami definiramo smisle, pojme in z udejanjanjem na vsakodnevni ravni postavljamo notranje programe in zemljevide, kjer se resničnost, po kateri se zatem ravnamo, udejanji.
Ko ponotranjimo vrline, se pretvorijo v vrednote. Le te pa gradijo živa tkiva družb, katerih del je vsakdo izmed nas. In tako sama vem, da nas čakajo drugačni časi. Časi ozaveščanja so pred nami in predvsem, obdobje aktivne avtorefleksije.
»Stopiti v čevlje drugega« ni le dikcija prazne floskule, pač pa ozaveščeno spoznanje, ki sporoča, kako je trezna presoja ključna in kako malo ljudi zares opazi lastne projekcije, zlasti tedaj, ko toksično, črno, belo ali sivo interpretirajo dejanja ali pozicije soljudi.
Vse več ljudi se zaveda, da imajo velike težave pri presoji, pri razumevanju dejstev, ki se jim nizajo pred očmi. Prav tako vsak svetovalec, ki je poklican kot mirovnik ali mediator, zelo dobro ve, kako vpete strani gledajo vsaka le nase in kako velikokrat ne zmorejo uvideti stališč drugega. Ali ostalih zornih kotov.
»Stopiti v čevlje drugega« ni le dikcija prazne floskule, pač pa ozaveščeno spoznanje, ki sporoča, kako je trezna presoja ključna in kako malo ljudi zares opazi lastne projekcije, zlasti tedaj, ko toksično, črno, belo ali sivo interpretirajo dejanja ali pozicije soljudi.
In kaj je pravzaprav resničnost? Malo smešno je, ko se ljudje pritožujejo nad kreacijami v lastnih svetovih, in pozabljajo, da so se zanje sami odločili. Vsakič izberemo. Ne le misli, na podlagi katerih ustvarimo stališča, pač pa mnenja, ki kreirajo specifične ravni presoje. Na koncu seveda odločijo o tem, kako sobivamo in drug z drugim dihamo. In v kakšnem tempu rastemo in kako poskrbimo za tiste, ki so omagali.
In tako so vožnje lahko prijetne, saj ko se uskladimo z notranjim ritmom lastne duše, nimamo večjih potreb, da bi hiteli ali tekmovali s komerkoli. Tekma je vselej le s seboj, a raven samokritičnosti mora biti trezna in ugnezdena v jedro stabilne samopodobe.
In čas je, da si sami nastavimo ogledalo in postavimo novo podobo Slovenstva. Klenih in čudovitih ljudi, ki lahko postanejo vzor svetu. Ljudi, ki ne prehitevajo časa niti ne zaostajajo za njim. Pač pa pokažejo poti in trende, ki jim je vredno slediti.
*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.
