Marko Podgornik Verdev: Ženi sem že na začetku povedal, da me zanimajo tudi moški

Ko se je osvobodil sam, je v enakem zavedanju oblikoval tudi podjetje. Humanizem je njihovo osnovno vodilo. V njem so dobrodošli otroci in psi, za delo po četrti uri pa potrebujete posebno dovoljenje. Življenje ima že tako in tako številne preizkušnje, zato za Marka ni nobenega razloga, da bi ga živeli v laži.

Odraščali ste v Mariboru. Kako ste si kot otrok predstavljali svoje odraslo življenje?

Nisem imel konkretne fantazije, a sem že od nekaj slutil, da bom naredil nekaj velikega. Nikoli nisem vedel, kaj naj bi to bilo. Še danes ne vem. Morda sem že dosegel, o čemer sem sanjal. Morda je to to. Vem le, da sem že kot otrok vedel, da mi bo uspelo premikati meje. Bil sem izjemno nenadarjen za šport. Ko so se drugi igrali igre z žogo, sem raje pobegnil na balkon in jih opazoval, kot pa se igral z njimi. Jaz imam svoje možgane, sem si mislil, in ti me bodo še daleč pripeljali.

Prihajam iz delavske družine. Oče je bil avtomehanik, mama pa zaradi težkih okoliščin nikoli ni končala srednje šole. Vseeno se je z mano ogromno ukvarjala. Zgodaj sem se naučil brati in skupaj sva prebirala na kilometre knjig. Ko pogledam nazaj, je morda edino, kar sem pogrešal, spodbuda. V delavskih družinah, iz kakršne prihajam jaz, se sanje pogosto ne rojevajo. Zato sem opazoval tiste, ki jim je uspelo, in si govoril, da pa se morda vendarle da, da je morda vendarle mogoče stopiti iz povprečja. To je postala moja motivacija.

A pot ni bila lahka. Ko sem bil otrok, so me nenehno zasmehovali. Tudi zaradi moje govorne napake, tega mojega r-ja. Hodil sem k logopedu. A ko mi je šolska svetovalna delavka rekla, da zaradi govorne napake ne bom mogel biti ne novinar ne radijski napovedovalec ne učitelj – to so bili moji sanjski poklici –, se mi je porušil svet. Poleg tega sem bil na vsej šoli najmanjši. Ves čas sem se držal ob strani. Ampak ja, vseeno sem si ponavljal – jaz imam svoje možgane.