Barbara Kotnik: Ko ti 'morski psi' pokvarijo dopust na Korčuli

Že vrsto let dopustujem na Korčuli. Na tem oddaljenem kotičku v Jadranskem morju, ki je tudi eden najbolj južnih hrvaških otokov, je voda kristalno čista, morski svet pa barvit in pristen. Za zdaj. A že nekaj let se sprašujem, koliko časa še. 

Vsako poletje približno dva tedna preživim v manj obljudenem zalivu, kjer nekaj apartmajev tik ob plaži oddajajo domačini, tako da tistih 12 dni skoraj ne vidim drugih turistov kot Korčulane. Tu in tam se v zalivu zasidra kakšna jadrnica, a načeloma prevelikega hrupa in gneče ni na spregled.

Prava milina je, ko z odprtim balkonom zaspiš ob prijetnem vetriču z morja in zvokih valov, zjutraj pa se prebudiš ob petju škržatov. Neskončno hvaležna sem za to in si ne predstavljam, da bi dopustovala v kakšnem obmorskem mestu ali hotelu oziroma apartmaju stran od morja. Potem raje ostanem doma, tu sicer ni plaže, a imam vsaj svoj mir. 

Mir je tisto, kar mi zadnje čase pomeni vedno več. A žal ga je v tem ponorelem svetu vse težje najti. In tako tudi na moji ljubi oddaljeni Korčuli iz leta v leto mir, samota in nemoteni zvoki narave počasi, a vztrajno izginjajo na račun vse večjega števila (agresivnih) turistov. Še najbolj je to opazno pod morsko gladino. Strastno rada se namreč potapljam na dah in opazujem podvodno floro ter favno. 

Zaliv, kjer dopustujem, je domačinom znan tudi pod imenom zaliv hobotnic – to pa zato, ker jih je tu res veliko, skrivajo se tako v skalnatih luknjah kot v peščenih rovih na morskem dnu in prav magično jih je spremljati pri vragolijah, ki jih počnejo. Sploh, ko se zaveš, kako neverjetna bitja so. 

PREBERITE ŠE -> Desa Muck: Za vse so krivi medvedi

Za vsako izmed osmih lovk imajo svoje možgane, poleg tega pa še devete, ki upravljajo celoten živčni sistem in imajo zmožnost, da v ključnem trenutku povozijo razmišljanje možganov katere izmed lovk. Hobotnice veljajo za najpametnejše nevretenčarje, študije so pokazale, da imajo enako število nevronov kot psi, in so tako inteligentne, da znajo reševati različne naloge, ter si celo zapomnijo in prepoznajo določene osebe. Imajo tudi tri srca, dve poganjata kri do škrg, da jo oskrbijo s kisikom, tretje srce pa s kisikom obogateno kri poganja po vsem telesu. 

Njihovo telo je gnetljivo in fleksibilno kot plastelin, kljub svoji velikosti pa se lahko stisnejo skozi še tako majhno luknjo (večina vrst se izmuzne skozi premer zgolj 25 milimetrov, kolikor meri njihov najtrši del telesa – kljun). Hobotnice so tudi mojstrice kamuflaže in mimikrije. V delčku sekunde spremenijo barvo, vzorec, celo teksturo svoje zunanjosti, da se bolje zlijejo z okoljem, lahko so živopisane in bodičaste, ko se skrivajo med morskimi spužvami in koralami na sklanih grebenih, v naslednjem trenutku pa obledele in gladke, da jih ne ločiš od peščenih zrn na morskem dnu. In ne, ni treba v tropske vode, da si priča temu, vse to počnejo tudi hobotnice v Jadranskem morju. 

Letos sem imela veliko srečo, ko sem vsak dan med potapljanjem opazila vsaj tri hobotnice, nekatere dni tudi po šest. Dve izmed njih pa sta bili še posebej posrečeni. Prva si je domovanje ustvarila v skali zgolj dva metra od plaže mojega apartmaja in mi vsako jutro pustila svetleča presenečenja praznih Petrovih ušes, ki jih je pohrustala ponoči, druga pa se je skoraj vsak dan vrnila loviti v nižino moje plaže ter bila tako radovedna, da mi je pustila, da sem plavala čisto ob njej in lovke celo ovila okoli mojega prsta. Bila sem počaščena in hvaležna za ta mali čudež narave. 

A brezskrbna igrivost je kmalu zbledela, ko sem opazila »morske volkove« ali »morske pse«. To so tisti turisti (včasih pa tudi kakšni domačini), ki v morju strašijo opremljeni od nog do glave in oboroženi do zob plenijo vse, kar leze in gre.

Eden izmed teh lovcev (v vojaških kopalkah, da niti pod razno ne bi bilo pomote, zakaj je prišel na morje), se je s harpuno potapljal tik ob plaži in to sredi dneva, ko so bili v vodi tudi otroci in nič hudega sluteči kopalci. Baje to lahko počnejo, če imajo dovolilnico in pazijo, da ne ogrožajo ljudi, so mi povedali. Kaj pa ogrožanje primarnih prebivalcev morja?!? 

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Dopust na Hrvaškem - Kako dolgo še? 

Prižgali so se mi vsi alarmi in samo upala sem, da ti mačoti (zanimivo še nikdar nisem opazila nobene ženske s harpuno, vedno so to moški - tu bi se lahko spustili v debato, da je to še en način sproščanja agresije, a o tem kdaj drugič) na lovskih potopih ne bodo zavohali vseh hobotnic. Če sem bila še malo prej navdušena, kako neplašne so letos, me je zdaj stisnilo pri srcu, da jih utegne prav ta priljudnost stati življenje. 

Hitela sem do tiste, ki je počivala v skali v nižini in ji luknjo zadelala s kamni, da bi bilo njeno pisano telo čim manj opazno lovcem. Domišljam si, da je razumela preplah, ko je kamne z lovkami prisesala predse. Morda se sliši noro, a to sem nato počela vse do konca dopusta. Vsakič, ko sem šla v vodo, sem preverjala, ali so hobotnice še »doma«. Včasih je bila luknja v skali prazna, in takrat me je zaskrbelo, a ko sem vanjo pogledala čez nekaj ur, je tam spet počivala ista hobotnica. Pa tudi tista, ki se je z mano igrala v plitvini, se je redno vračala lovit na isto mesto. Smešno, kako me je to pomirilo. 

Zadnji dan so igrivo hobotnico naposled opazili moji sosedi domačini. Rekli so mi, da je ne bodo ubili, a ker vsako leto ponosno govorijo o svojih ulovih, jim ne verjamem najbolj. Morda so tej prizanesli le, dokler nisem spakirala kovčkov. 

PREBERITE ŠE -> Pšenica Kovačič, strokovnjakinja za mačke: Marsikdo je ne bi smel imeti za domačo žival in to je razlog

Hobotnicam, pa tudi vsem drugim morskim bitjem, smo ljudje s svojim vplivom na podnebne spremembe, že tako naložili veliko breme. Ne samo, da se temperatura oceanov dviguje, tudi pH morske vode se spreminja, kar utegne usodno vplivati na marsikateri morski organizem, ki se ne bo mogel prilagoditi na to (in ja, med njimi so tudi hobotnice). Z nepremišljenim masovnim ribolovom smo desetletja nekontrolirano plenili svetovna morja in na podvodnem ekosistemu povzročili ogromno škode, katere katastrofalnih posledic se dolgo niti nismo zavedali. 

Zakaj torej ne bi prizanesli tem nekaj čudovitim bitjem, ki so nam še ostala, in jih opazovali v njihovem naravnem habitatu. Če bi si vzeli trenutek, da jih spoznamo, bi ugotovili, da so veliko bolj impresivna živa kot pa mrtva na trnku, harpuni ali krožniku. In da je to, da lahko na tako lepem planetu sobivamo z njimi, velik privilegij.