Verjetno mi je bilo položeno v zibelko, saj sem imela čast, srečo in privilegij živeti z dedkom in babico. Z njima sem spletla vezi, ki so mi bile pri delu s starejšimi v veliko pomoč. Stara starša sta me imela zelo rada in njuna podpora je oblikovala moje življenje. Naučila sta me spoštovanja, potrpežljivosti, prijaznosti in ljubezni do starejših ter vseh vrednot, ki so pri našem delu še tako pomembne.
S polno glavo idej, kako bi lahko starejšim polepšala življenje, sem iskala pravo priložnost in jo potem tudi dobila. Zaradi neustrezne izobrazbe na najslabše plačanih, a pomembnih delovnih mestih. Tudi poklic strežnice je zelo odgovoren, med drugim obsega celotno nego starejših.
Poseben izziv je recimo zamenjati plenico nekomu, ki je, največkrat zaradi bolezni, nasilen in ima svoje strahove, travme, navade, zaradi katerih ne zaupa nikomur. Od starejšega gospoda s shizofrenijo sem dobila tudi klofuto. Ampak na kraj pameti mi ni prišlo, da bi bila enako nasilna nazaj. Vedela sem, da je bilo njegovo ravnanje posledica bolezni. Čeprav takrat nisem imela toliko znanja o demenci, gerontologiji, patologiji in niti ne o tem, kako pomagati nekomu, ki zaradi napredovale demence ali druge psihične bolezni ne ve, kaj bi od njega sploh rada. Vedela sem, da nasilje ni rešitev in da moram ubrati drugačen, pravilen pristop.
Spominjam se, kako sem po celodnevnih izmenah hodila z dela tako utrujena, da doma nisem zmogla spregovoriti niti besede. Nemo sem sedela in sama pri sebi premišljevala, koliko groznih reči prinese starost in da smo tisti, ki delamo s starejšimi, premalo izobraženi za svoje delo in premalo plačani. Kako premalo nas je za vse tisto, kar bi omogočalo dostojno življenje. Zgrožena sem bila nad sistemom, ki je vse te starejše ...
