»Domači kmet pa ima težave pri prodaji bika, ki ga je vzredil. To je skregano z zdravo pametjo,« je na kulinaričnem posvetu Hrana – pot do zdrave prihodnosti dejal dr. Jože Podgoršek, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano in dekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto. 

Nacionalna zakonodaja sicer omogoča, da javne ustanove naročijo petino vseh živil mimo javnega razpisa, torej neposredno od pridelovalcev in predelovalcev hrane, a v praksi so težave. Ena je slaba povezanost ponudnikov domače hrane s končnimi porabniki. »Denimo, imam kmeta, ki še meni komaj zmore dostavljati zadostne količine surovin, kako bi šele oskrbel bolnišnico, po možnosti vse leto,« je izpostavil Janez Bratovž, eden najboljših slovenskih chefov iz ljubljanske restavracije JB.


Pozitivni učinki izvzetja živil iz sistema javnega naročanja bi bili boljša zdravstvena slika, krajše transportne in manj zavržene hrane. Izpostavil bi učinek na kmetijski sektor, na ohranjanje in povečevanje delovnih mest, zmanjšanje neobdelanih in zaraščenih površin in povečanje stopnje samopreskrbe. Dr. Igor Šoltes, evropski poslanec


Kakovostna je ekološko pridelana hrana

Kulinarični oblikovalec Tomaž Bolka iz gostilne Krištof iz Predoselj je poudaril, da za povečanje deleža kakovostne in zdrave hrane na naših krožnikih ni dovolj, da so sestavine slovenske. »Biti morajo tudi ekološko pridelane.« Vrhunski kulinarični mojstri iz različnih slovenskih regij, ki imajo skupno vizijo o pomenu lokalno pridelane hrane in prisegajo na domače sezonske surovine, so na omenjenem dogodku prikazali, kako je iz surovin in hrane, pridelane na slovenski zemlji, mogoče pripraviti okusne dnevne obroke, skladne s smernicami o javnem zdravju in pravili, ki veljajo pri pripravi hrane v javnihprehranskih obratih.


Agrarni ekonomisti so izračunali, da bi v slovenskem merilu dvig samooskrbe za en odstotek spodbudil vsaj 800 novih delovnih mest. To je eden od razlogov, zakaj želimo nagovarjati slovenske kmete, da bi iskali pot tudi do javnih prehranskih obratov. Dr. Jože Podgoršek, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano


Ovire so v glavah

Slovenski vrtci in šole vsako leto nakupijo za okoli 140 milijonov evrov živil, bolnišnice za okoli 220 milijonov, če k tem prištejemo še druge porabnike, je skupna vrednost približno pol milijarde evrov. Kako v vrtce, šole, bolnišnice in domove za starejše pripeljati več lokalno pridelane in bolj kakovostne hrane? Evropski poslanec dr. Igor Šoltes in Jože Podgoršek vidita rešitev v izvzetju živil iz sistema javnega naročanja, kjer je merilo pri izbiri hrane najnižja cena. Nadzor nad izbiro hrane v vrtcih, šolah, bolnišnicah in drugih javnih zavodih bi lahko zagotovili tudi z ustreznim certificiranjem. »Če postavimo na tehtnico konkurenčnost in zdravje, preprosto moramo dati prednost zdravju. Če se pri zgodbi z lokalno hrano povežejo ministrstva, kmetje, javni zavodi in stroka ter jo izpeljejo, bi bili prvi v Evropski uniji, kot smo bili prvi, ki smo pravico do vode vpisali v ustavo. To bi bil lahko model za Evropo,« je poudaril Igor Šoltes. Na vprašanje, ali so izločitev hrane iz sistema javnih naročil za javne zavode in spremembe zakonodaje dovolj, da bi vsi posvojili idejo o pomenu lokalnih in sezonskih surovin ter domače hrane in jo uresničili, ali moramo najprej začeti spreminjati miselnost, je odgovoril: »Nekatere ovire so birokratske, nekatere so pa v glavah.«



Slovenska veriga preskrbe s hrano

Pridelava in predelava hrane v Sloveniji zaposlujeta več kot 90.000 ljudi. Javni prehranski obrati so pomemben segment odjemalcev hrane. Če soočimo omenjena segmenta, ni dvoma o širših pozitivnih učinkih. Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano je poudaril, da so javni prehranski obrati priložnost v slovenski verigi preskrbe s hrano. »S tem se nedvomno zmanjšajo tudi pritiski največjih igralcev, to so trgovske verige, ki zaradi tržne premoči vsiljujejo nepoštene tržne prakse. Tudi tako lahko prispevamo k trdnejši kratki oskrbovalni verigi s hrano,« je povedal. Opozoril je, da je pridelava lokalne hranegospodarska panoga, a je tudi generator drugih dejavnosti. Denimo turizma. »Vemo, da bi se z višjo samooskrbo povečalo tudi število delovnih mest. Agrarni ekonomisti so izračunali, da bi v slovenskemmerilu dvig samooskrbe za en odstotek spodbudil vsaj 800 novih delovnih mest. To je eden od razlogov, zakaj želimo nagovarjati slovenske kmete, da bi iskali pot tudi do javnih prehranskih obratov. Ne govorim, da bodo rešili slovensko kmetijstvo – mimogrede, povprečna velikost kmetijskega gospodarstva je 6,8 hektarja kmetijskih površin, parcele so razdrobljene in razmere za kmetovanje pogosto otežene, Češka denimo ima povprečno velikost kmetije 100 hektarjev – lahko pa so pomemben kamenček v mozaiku napredka slovenskega kmetijstva,« je dejal Jože Podgoršek.


Ko razmišljamo o družinskem proračunu, Slovenci načeloma ne varčujemo pri avtomobilu in vseh stroških, povezanih z njim, načeloma ne varčujemo pri telekomunikacijah, imamo vse možne pakete, varčujemo pa pri tistem, kar najbolj vpliva na naše zdravje in predvsem zdravje naših
otrok. Kar naprej iščemo možnosti prihranka pri hrani in načinu prehrane. Mag. Dejan Židan, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano


Naročanje lokalno pridelane hrane je javni interes

Predlog, da bi hrano izvzeli iz sistema javnega naročanja, je podprl minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan. Na posvetu o vlogi lokalno pridelane hrane v javnih prehrambnih obratih je poudaril, da se morajo odgovorni v javnih zavodih za nakup hrane zavedati, da je naročanje lokalno pridelane hrane v javnem interesu. Dodal je, da mora biti kmetijski prostor organiziran sezonsko in zunaj sezone. V nagovoru je potrkal na vest vseh: »Ko razmišljamo o družinskem proračunu, Slovenci načeloma ne varčujemo pri avtomobilu in vseh stroških, povezanih z njim, načeloma ne varčujemo pri telekomunikacijah, imamo vse možne pakete, varčujemo pa pri tistem, kar najbolj vpliva na naše zdravje in predvsem na zdravje naših otrok. Kar naprej iščemo možnosti prihranka pri hrani in načinu prehrane.«



Uničujoče akcijske cene

Dejal je, da je za potrošnike nekaj povsem normalnega, da je hrana dostopna pod proizvodnimi stroški. Zakaj je tako? Ker se kmet ne more umakniti in ker ima v tržni verigi na drugi strani močnejšega, bodisi industrijo bodisi trgovino, prodaja pod ceno in tako se pojavljajo tudi zlorabe. Iskanje škodljivih praks je, kot je dejal, naloga varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Ta je ugotovil, da je za pravično prehransko verigo v Sloveniji najbolj uničujoč sistem nenormalnih akcijskih cen. Po prepričanju kmetijskega ministra je potrebna dopolnitev nacionalne zakonodaje, ki je sicer že zdaj pozitivno diskriminatorna do varne in zdrave izbire slovenske hrane. Trenutno znaša delež lokalno pridelane hrane v javnih zavodih 40 odstotkov, Dejan Židan se zavzema za postopno povečevanje po 10 odstotkov, stoodstotna lokalna oskrba zaradi omejenih danosti v Sloveniji nikoli ne bo mogoča. 


    Kaj menita udeleženki kulinaričnega posveta?    

Katarina Peternelj, vodja prehrane v OŠ Škofja Loka Mesto
»Moje mnenje je, da bi morale denimo kmetijske zadruge kmete povezati in odkupiti pridelke, tako bi bila ponudba povezana in na enem mestu. Veliko se še da narediti. Sicer imamo na naši šoli precejšnjo ponudbo lokalne hrane, kmetje so se odzvali na razpis ali pa sem jih poiskala sama. Pri nas kuharji pripravijo vse, kar se dogovorimo, ampak tako je, da otroci najraje jedo tisto, kar jedo doma. Okusov domačih jedi skoraj ne poznajo več, zato sem toliko bolj vesela, ko vidim, kako jim za malico teknejo mlečni riž, mlečna kaša, mlečni zdrob.«
Krista Jamnik, vodja šolske prehrane v OŠ Cvetka Golarja
»Prav je, da se stvari premikajo naprej. A prav zares izpolnjevanje obrazcev kmetom dela težave in se raje ne prijavijo, čeprav bi z veseljem ponudili šolam lokalna živila, mi pa bi laže načrtovali jedilnike. Na naši osnovni šoli smo z razpisom dobili nekaj domačih pridelovalcev, dovoljenih 20 odstotkov pa še mimo razpisa, zato da lahko vključimo v zdrave obroke predvsem sezonsko sadje in zelenjavo, ki je na voljo na našem območju.«