V eni od raziskav, ki so jih opravili na britanski univerzi v kraju Sussex, so ugotovili, da je skoraj polovica otrokovega indeksa telesne mase (ITM) podedovana po starših. To pomeni, da je nagnjenje otrok k debelosti odvisno od genetike in okolja, v katerem odraščajo. Raziskavo so opravljali v različnih državah, kot so Velika Britanija, ZDA, Kitajska, Indonezija, Španija in Mehika, zato so za vzorec vzeli kulture, ki se med seboj močno razlikujejo. A rezultati so bili povsod enaki.
Dednost čezmerne teže
Medgeneracijski prenos ITM, kot so poimenovali raziskani deležnik, določata oba starša. Dvajset odstotkov prispeva eden od njiju in dvajset drugi. Zanimiva je ugotovitev, da je učinek medgeneracijskega prenosa ITM manjši pri otrocih z manjšo telesno težo, deset odstotkov pri enem staršu in deset odstotkov pri drugem. Večja ko je čezmerna teža otroka, večji je delež; pri tistih z najvišjo čezmerno težo doseže do trideset odstotkov pri enem staršu in trideset pri drugem, kar skupno znese več kot polovico telesne mase. To pomeni, da so otroci staršev, ki so občutno pretežki, veliko bolj nagnjeni k temu, da tudi sami dosežejo tak rezultat.

Manj pozornosti, več kilogramov
Veliko prahu je dvignila še ena raziskava, ki jo je v Veliki Britaniji opravil profesor Emla Fitzsimons. Na vzorcu skoraj 20.000 družin je raziskoval, kakšna je povezava med zaposlitvijo matere in težo otroka. Njegove ugotovitve kažejo, da imajo otroci, ki sami odraščajo z materjo, ki je zaposlena, več možnosti za razvoj sedečega življenjskega sloga in slabšo prehrano. Med ključne dejavnike, ki v tem primeru vplivajo nanje, je uvrstil nižji dohodek (logično posledico enostarševskega gospodinjstva, v katerem je edina zaposlena oseba ženska), nižjo raven izobrazbe (kar neposredno vpliva na zaslužek) in višjo raven depresije pri materi. Čeprav se je na profesorja Fitzsimonsa usul plaz kritik, saj naj bi z raziskavo kritiziral samostojne matere, rezultati prej kažejo žalostno stvarnost žensk, ki v krutem neoliberalizmu opravljajo vlogo dveh staršev, hkrati pa imajo kot slabo izobražen kader izjemno omejen dostop do finančnih sredstev, ki se prelivajo skozi družbo. Logična posledica je poslabšano zdravje otrok, ki dneve preživljajo sami. Zanimiva ugotovitev v raziskavi je tudi dejstvo, da so pri otrocih, ki so živeli v isti hiši kot stari starši, odkrili povezavo z znižanjem ITM, kar pripisujejo večji aktivnosti in rednemu zajtrku.

Zdrav odnos do hrane pri starših je nujni pogoj, da otrok odraste v odraslega, ki s težo ne bo imel težav. Tu ni problem le v čezmerni teži, vprašljive so tudi obsedenost z dietami in psihološke motnje prenajedanja in stradanja, ki jih ne razrešijo starši.

Kokoš ali jajce?
A niso le nezavedne navade, ki se jih otroci naučijo od staršev, tiste, ki določajo njihovo telesno težo prihodnosti. Močno vpliva že način hranjenja dojenčka, mehanizem, ki v otroka vpiše marsikatero informacijo, ki nato vpliva na njegov odnos do hrane. Pri otrocih, ki jim jo prepovedujejo, se pogosto razvije učinek »prepovedanega sadeža«, kar vodi v čezmerno hranjenje, ko nadzor izgine. In nasprotno, tisti otroci, ki jim hrano ves čas vsiljujejo, lahko postanejo anksiozni in jo zavračajo. Vseeno obstajajo dokazi, da je način hranjenja, ki ga izbere starš, pogosto povezan s predispozicijo dojenčka, ki hrano ljubi ali sovraži. Z raziskavo, ki so jo v Veliki Britaniji opravili na dvojčkih, so dokazali, da so starši prej omejevali tistega otroka, ki je rad jedel preveč, in pritiskali na drugega, ki se je hrani raje izognil. Njihova politika prehranjevanja je bila torej odvisna od začetnega stanja dojenčka, ki pa se je sčasoma še okrepilo zaradi omenjenih metod.

Zakaj jemo?
Zdrav odnos do hrane pri starših je torej nujni pogoj, da otrok odraste v odraslega, ki s težo ne bo imel težav. Tu ni problem le v čezmerni teži, vprašljive so tudi obsedenost z dietami in psihološke motnje prenajedanja in stradanja, ki jih ne razrešijo starši. Če sami nimamo pozitivnega odnosa do lastnega telesa, zdravja in prehrane, jo bo težko imel potomec, naj bo nagnjen k premajhni ali preveliki teži. V družbi, kjer je hrane absolutno preveč, samozavedanja pa premalo, velja dvakrat premisliti, kaj med kosilom sporočamo zanamcem. Je hrana gorivo za življenje, tolažba ali kazen? Jabolko spora ali tista reč, ki bo odgnala zdravnika?