Dr. Uroš Dobnikar: Učijo nas, da medicina pozdravi bolezni, vendar to ni res
Dr. Uroš Dobnikar je po izobrazbi zdravnik kirurg, ki je kot travmatolog zaposlen v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Pred leti sta se z ženo Petro Dobnikar, akademsko pianistko, začela spraševati o širši sliki življenja. Prepričana sta bila, da obstaja nekaj več, kot nam prikazujejo v naši družbi. Tako sta spontano začela prihajati do odgovorov, ki sta jih iskala. Pri tem jima je veliko pomagala tudi meditacija, za katero Dobnikar pravi, da je odličen pripomoček, s katerim lahko ponovno začutiš svoje srce, na podlagi česar se ti lahko življenje korenito spremeni. Zakonca zdaj že nekaj let pod okriljem zavoda Šola Luči vodita večletni program Šola mojstrstva življenja, v katerem sodelujejo ljudje, ki želijo priti v stik s svojo notranjo resnico, razrešiti težave, s katerimi se srečujejo, in zgraditi skupnost zavestnih, v srcu povezanih ljudi.
V intervjuju nam je Dobnikar zaupal svoj pogled na človeka, medicino in bolezni. Razložil je, kaj vse vpliva na naše zdravstveno stanje in dobro počutje, kako si lahko sami pomagamo do boljšega zdravja ter na kakšen način bi morali delovati posamezniki, da bi s skupnimi močmi ustvarili nov sistem, ki bi deloval v prid človeka.
Zdravstveni sistem je naravnan tako, da lajša simptome bolezni. Pri tem vzroki, zaradi katerih je do bolezni prišlo, ostajajo. Zato se ljudem situacije v življenju pogosto ponavljajo in ker vedno znova rešujejo le posledice, se vrtijo v začaranem krogu. Medicina simptome samo ublaži, odpravlja, ne dotakne pa se globljih vzrokov.
V enem od preteklih intervjujev ste omenili, da ima medicina zelo okrnjen pogled na človeka. Kasneje v življenju ste spoznali, da je človek veliko več kot to, kar so vas o njem učili na medicinski fakulteti …
Ne gre le za medicino. Celotna znanost gleda na človeka zgolj kot na fizično bitje. Torej v smislu, da ne obstaja nič drugega kot to, kar vidimo in zaznavamo s čutili. Vemo pa, da je v ozadju še veliko drugega in da na človeka marsikaj vpliva. To je tisto, česar znanost zaenkrat še ne zna uvideti, izmeriti, dokazati, zato si vsega tega tudi ne zna razlagati. Je pa človek intuitivno bitje in marsikaj zaznava. Tukaj lahko pride do konflikta, kar zaznava nekaj, česar znanost ne more dokazati. Znanost namreč upošteva zgolj umska dognanja.
Medicina gleda na človeka z ozkega spektra. Je pa velikokrat, ko želimo razrešiti določene situacije v življenju, tudi bolezni, pomembno, da vidimo širšo sliko; da preučimo naše počutje, odnose in okolje, v katerem živimo. Pomembni so predvsem odnosi z našimi predniki in vzorci, ki smo jih od njih povzeli. Ko skušaš nekaj razrešiti s pomočjo znanosti, teh stvari ne opaziš, ker takrat gledaš z nekega ozkega področja. Tudi razvoj znanosti gre v to smer, da smo strokovnjaki na čedalje bolj ozkih področjih, pri čemer pride širša slika čedalje manj do izraza.
Dejali ste tudi, da medicina predvsem lajša simptome bolezni, ne išče pa vzrokov, zaradi katerih je do njih prišlo. Menite, da se kot človeštvo preveč zanašamo nanjo, da nam bo pomagala, ko bo prišlo do določenih zdravstvenih težav?
Seveda. Tako smo naučeni. Zdravstveni sistem je naravnan tako, da lajša simptome bolezni. Pri tem vzroki, zaradi katerih je do bolezni prišlo, ostajajo. Zato se ljudem situacije v življenju pogosto ponavljajo, in ker vedno znova rešujejo le posledice, se vrtijo v začaranem krogu. Medicina simptome samo ublaži, odpravlja, ne dotakne pa se globljih vzrokov. Če od medicine pričakujemo, da bo rešila vse naše težave, odpravila bolezni, potem smo v konfliktu sami s seboj. Tega namreč od nje ne moremo dobiti. Problem je v tem, da nas sistem uči, da je medicina tista, ki ozdravi bolezni. Tako smo navajeni, naučeni in vzgojeni, vendar to ni vsa resnica.
Ljudje smo navajeni na to, da so naše misli popolnoma raztresene. Z njimi smo ves čas v preteklosti ali v prihodnosti. Naš um nenehno premleva, kaj je bilo in kaj bo, zato smo neprestano v umski drami. Ves čas kalkuliramo, kaj je dobro in kaj ne, kaj bomo naredili in česa ne bomo. Pozabili smo živeti v tem trenutku. Tako ne moremo živeti polnega življenja. Ko nismo povezani sami s seboj, smo dovzetni za vse negativne vplive iz okolja. Zato je v tem svetu toliko problemov.
Kateri so glede na vaša opažanja najpogostejši vzroki, zaradi katerih prihaja do bolezenskih stanj in drugih težav?
Rekel bi, da so vzroki zelo splošni. Naučili so nas, da delujemo predvsem umsko; razmišljamo, razčlenjujemo stvari, imamo določena prepričanja. Stvari vidimo kot dobre in slabe, prave in napačne. Ves čas ocenjujemo. Zaradi tega smo zelo omejili svoje življenje.
Človek potrebuje pristno povezavo s svojim srcem, da ponovno prepozna svoje talente in potenciale, ki jih nosi v sebi. Da spet začuti svoje telo in zdravilno energijo, ki se pretaka po njem. Da ponovno aktivira potencial samozdravljenja. Da okrepi povezanost z naravo, z drugimi ljudmi, pripadnost skupnosti, da deluje v skupno dobro. Mislim, da so to tiste osnove, ki lahko človeka postavijo nazaj v njegovo naravno, zdravo stanje. Potem začnejo vse te bolezni, ki nastanejo kot posledica kroničnega stresa in utrujenosti, ki ju povzroča življenje v našem sistemu, počasi odpadati, izginjati.
Dejansko živimo v praktično toksičnem okolju, sploh če pogledamo ta večja mesta. Uživamo predelano hrano. S tehnološkim in industrijskim razvojem smo zastrupili okolje, v katerem živimo in dihamo. Telo človeka, ki živi v takšnem okolju, ne more več optimalno funkcionirati. Tako prihaja do občasnega čiščenja. Pojavijo se določene bolezni, preko katerih se telo zdravi negativnih vplivov in neravnovesij, ki smo si jih sami povzročili. Vsa neskladja, do katerih je prišlo, želi popraviti, izločiti. Vedno so namenjena temu, da se telo pozdravi. Mi pa smo navajeni razmišljati, da bolezen pride kar tako.
Torej je bolezen zgolj opozorilo, da smo nekje zašli s poti oz. da moramo nekaj v življenju spremeniti.
Velik vpliv na nas imajo tudi misli in čustva, ki jih gojimo in jim dovolimo, da so v našem okolju. Negativne misli in čustva destruktivno vplivajo na naše telo. Na dolgi rok lahko privedejo do bolezni. Zato je zelo pomembno, da se naučimo poskrbeti za higieno misli in občutkov. V šolah nas niso učili, kako izboljšati svoje počutje, kako vzdrževati zdravo telo, misli in navade, so nas pa naučili, da gremo k zdravniku, ko zbolimo, ker naj bi nas on pozdravil.
PREBERITE ŠE --> Jošt Klemenc: Velika škoda je, da ne prepoznavamo vrednosti homeopatije
Omenili ste, da je zelo pomembno, da se naučimo poslušati sebe. Kako lahko to spravimo v prakso v vsakodnevnem življenju?
Gre za to, da točno veš, kaj se v nekem trenutku dogaja v tvojem telesu, da čutiš sebe; svoje telo in svojo energijo. V sedanjem trenutku je popolni mir. Če bi bili ljudje povezani sami s seboj, bi točno vedeli, kaj bi morali narediti v določeni situaciji.
Ljudje smo navajeni na to, da so naše misli popolnoma raztresene. Z njimi smo ves čas v preteklosti ali v prihodnosti. Naš um nenehno premleva, kaj je bilo in kaj bo, zato smo neprestano v umski drami. Ves čas kalkuliramo, kaj je dobro in kaj ne, kaj bomo naredili in česa ne bomo. Pozabili smo živeti v tem trenutku. Tako ne moremo živeti polnega življenja. Ko nismo povezani sami s seboj, smo dovzetni za vse negativne vplive iz okolja. Zato je v tem svetu toliko problemov.
Srce je po drugi strani tisto, ki ve. Če poslušaš svoje srce, te to vedno vodi po pravi poti; po poti, ki je gladka in brez zapletov, na kateri se vse razreši. Če gremo po tej poti, se bomo dobro počutili, čutili se bomo povezane z drugimi in bomo zato gradili harmonične odnose. Pri tem bomo delali tisto, kar je v skupno dobro – predvsem to je pomembno.
Odnos do sebe in odnos do drugih – to je eno in isto. Kakršen odnos imamo do sebe, takšnega imamo tudi do drugih. Vsak odnos je neposredna preslikava našega notranjega stanja. Če smo povezani sami s seboj, s svojim srcem, so naši odnosi harmonični. Takrat v sebi čutimo življenjsko silo, ki jo nato prepoznamo tudi v drugih.
Dotakniva se še malo zdravstvenega sistema. Kakšne izboljšave bi bilo po vašem mnenju smiselno uvesti oz. kakšen odnos naj bi zavzeli zdravniki do pacientov, da bi ta še v večji meri deloval v prid človeku?
Mislim, da zdravstveni sistem ne bi mogel biti boljši, kot je. Do te stopnje se je odlično razvil. Ima pa osnovno omejitev, o kateri sva govorila že na začetku pogovora; zdravi zgolj simptome bolezni, ne dotakne pa se človeka kot celote. Ne dotakne se vzrokov, zaradi katerih se nam dogajajo določene stvari, zato je omejen.
Takšen, kot je, odraža povprečno zavest ljudi, ki živijo v tem sistemu. Ljudje pričakujejo, da jim bo zdravnik pomagal, če zbolijo. Sami si namreč ne znajo pomagati, ne znajo preprečiti tega, da bi zboleli. Tak sistem bomo potrebovali toliko časa, dokler ne bomo začeli iskati drugih rešitev, poti nazaj k sebi in občutka, da znamo sami poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje.
Zdi se mi, da se v zadnjih časih veliko ljudi prebuja. Ugotavljajo, da lahko sami poskrbijo za svojo hrano, počutje, zdravje in za svojo energijo. Tako kot družba postajamo vedno bolj samooskrbni in neodvisni od tega sistema; bolj umirjeni in manj prestrašeni.
Torej se moramo najprej spremeniti kot družba …
Posledično bo lahko nastal nov, drugačen sistem, ki nas bo podpiral pri samozdravljenju, ne pri zdravljenju bolezni. Nekaj časa bosta verjetno morala vzporedno delovati oba sistema. Če bomo kot družba želeli napredovati, ko se bo naša zavest začela razvijati, bomo spoznali, da smo zelo inteligentna bitja, ki jim ni treba zbolevati. Potem bo ta stari sistem počasi začel postajati nepotreben. Jaz mislim, da bo v prihodnje v nekem daljšem časovnem obdobju zagotovo prišlo do tega. Takrat zdravstvenega sistema ne bomo več potrebovali, ker ne bo več bolezni.
PREBERITE ŠE --> Karima Valentina Hočevar: Samozdravljenje v nas nenehno poteka
Omenili ste že, da se to, kakšen odnos imamo do sebe, odraža tudi v našem zdravstvenem stanju. Kaj pa odnosi, ki jih gradimo z drugimi? Kako ti vplivajo na naše počutje in zdravje?
Odnos do sebe in odnos do drugih – to je eno in isto. Kakršen odnos imamo do sebe, takšnega imamo tudi do drugih. Vsak odnos je neposredna preslikava našega notranjega stanja. Če smo povezani sami s seboj, s svojim srcem, so naši odnosi harmonični. Takrat v sebi čutimo življenjsko silo, ki jo nato prepoznamo tudi v drugih. V drugih tako iščemo dobro, ne njihovih pomanjkljivosti.
Ko prenehamo s sodbami in ocenjevanjem drugih, se odnosi sami po sebi uredijo. Takrat se tudi boljše počutimo. In če je na kupu več takih ljudi, skupaj ustvarjamo lepše življenje. Zato je pomembno, da se ljudje začnemo povezovati na tak način. S tem bomo začeli ustvarjati boljši svet.
Naučeni smo, da moramo s trudom in trpljenjem doseči stvari, da bi bili lahko mirni, zadovoljni in bogati. Vendar to ni resnica. Veliko ljudi to slej ko prej spozna in potem v sebi čutijo globoko praznino, dokler se ponovno ne povežejo s svojim bistvom. Ko namreč v sebi čutiš življenje, posledično občutiš tudi obilje. Za to ne potrebuješ denarja.
V naši družbi je še vedno zelo v ospredju osredotočenost na denar in materialne dobrine. Ljudje bodisi težijo k temu, da bi si prisvojili čim več imetja, bodisi živijo v strahu pred izgubo finančne varnosti. Kakšen je po vašem mnenju zdrav odnos do denarja in kako priti do tega?
Seveda. V naši družbi prevladuje prepričanje, da smo ločeni drug od drugega. Govorijo nam, da moramo biti pridni, da moramo ubogati, da moramo biti uspešni. V ozadju tega je vedno strah. Če nisi povezan z življenjem in z drugimi ljudmi, če živiš v svojem egu, v svoji kletki, če se počutiš ločenega in samega, te je enostavno strah. Zaradi tega pride do teženj, da moraš biti uspešen, da si moraš pridobiti čim več denarja, ker ti bo to dalo nek občutek varnosti.
Ko pa so ljudje v srcu povezani med seboj, se med njimi ustvari močna mreža. Če z ljudmi sodeluješ in imaš z njimi dober odnos, si lahko določene dobrine na primer izmenjaš. Ljudje, ki živijo v taki skupnosti, si lahko pomagajo med sabo. Na tak način skupaj ustvarijo nekaj lepega. Takrat denar ni več bistvenega pomena. V trenutnem sistemu pa nam denar omogoča, da živimo tako, kot živimo.
V bistvu je današnji denarni sistem nekakšen suženjski sistem. Ljudje hodimo v službo, da sploh lahko živimo. To je umetno stanje, ki je bilo vzpostavljeno v preteklosti in ga zdaj iz roda v rod prenašamo naprej. Če je bil suženjski sistem včasih zelo očiten, je danes bolj pretanjen. Ljudje smo odvisni od tega, da delamo za nekoga, ki ima od tega korist. Občutek imamo, da druge poti ni. Ko se želimo osvoboditi takega načina življenja, nas strah povleče nazaj.
Naučeni smo, da moramo s trudom in trpljenjem doseči stvari, da bi bili lahko mirni, zadovoljni in bogati. Vendar to ni resnica. Veliko ljudi to slej ko prej spozna in potem v sebi čutijo globoko praznino, dokler se ponovno ne povežejo s svojim bistvom. Ko namreč v sebi čutiš življenje, posledično občutiš tudi obilje. Za to ne potrebuješ denarja. Ta suženjski sistem pa določenemu odstotku ljudi omogoča, da manipulira z drugimi in ima od tega koristi. Tako večina ljudi ni nikoli zadovoljna, zdrava in bogata.
PREBERITE ŠE --> Zdravnik homeopat Živan Krevel: Živimo v času, ko se laž ponuja kot resnica
Že šolski sistem nas usmerja k temu, da se trudimo za čim višje rezultate, za kar smo potem nagrajeni …
Spodbujajo nas, da tekmujemo med sabo. Tako mora biti nekdo boljši, nekdo slabši. Vse to nas ločuje, namesto da bi nas povezovalo. Otroci bi potrebovali sistem, ki bi jih spodbujal pri tem, da razvijejo svoje potenciale. Takrat bodo vsi ljudje zadovoljni. Takrat ne bo nikoli manjkalo obilja.
V suženjskem sistemu človek ne bo nikoli vzgajan na način, da bi našel svojo notranjo moč, da bi postal samostojen in neodvisen, zdrav in srečen, da bi gradil dobre odnose. Sistem človeka ovira pri tem, da je samooskrben. Ovira ga pri tem, da bi spoznal, da ne potrebuje denarja, države ter zdravstvenega, gospodarskega, finančnega in političnega sistema.
Ljudje sami ustvarjamo sisteme, ki jih imamo. Tudi politike smo sami postavili na funkcijo. Politiki so zgolj odraz povprečne človekove zavesti. Ko so bo ta spremenila, bodo tudi v politiko prišli drugi ljudje, ki bodo sistem spremenili v takega, ki bo podpiral dobrobit človeka. Ki bo deloval v skupno dobro. To nam je zaenkrat tuje, vendar so to osnove; delovati v dobro človeka, v dobro življenja, v dobro narave.
