Priznana kirurginja dr. Nela Sršen je svoje poslanstvo našla v italijanski Padovi. Njeno knjigo Rak duše si ljudje še vedno podajajo iz roke v roko. V skoraj desetih letih, odkar je izšla, je svet postal veliko bolj občutljiv za to, da obstajajo meje, ki jih ne smemo preseči, če želimo ohraniti svoje zdravje.
Ne glede na to, kako si prizadevamo, nam ne uspe doseči ravni, ki smo jo poznali še pred tremi leti. Imamo manj pacientov, izvajamo manj operativnih posegov. Razlog pa ne tiči samo v posledicah epidemije, temveč tudi v tem, da je vse, kar je bilo nekdaj ležerno, zdaj postalo zahtevno, malodane nemogoče. Spremenili smo se. Kolektivno. In to ne na bolje.
Za intervju ste si vzeli čas vrvežu v bolnišnici navkljub. Kako ste, v kakšnih občutkih vas najdevam?
Zdi se mi, da se še vedno prilagajamo nekim novim časom. Časom po epidemiji covida-19, ki je prinesla povsem spremenjen pogled na svet, način dela, razmišljanja. Kolektivna mentaliteta se je popolnoma spremenila. Že dlje časa, zdaj v teh prazničnih, decembrskih dnevih pa še prav posebno, opažam, kako močno so v naše delo posegla nujna, redna testiranja. Nemalokrat se nam zgodi, da na oddelek sprejmemo bolnike, katerih test je negativen, a čez tri dni, ko testiranje ponovimo, postane pozitiven. Nato ne vemo, ali je prišel bolnik okužen že v bolnišnico ali se je okužil pri nas. Vse to povečuje napetost tudi med bolniki, saj so potrebne pogoste izolacije. Kar seveda negativno vpliva tudi na naše delo ...
