Katarina Gomboc Čeh ni novo ime na literarni sceni, saj je izdala že dve pesniški zbirki - Negotovosti navkljub in slovensko-italijansko Naselili smo se v tkanine/Ci siamo insediati nei tessuti.
Z izidom romana pa se ji je izpolnila dolgoletna želja. »A da je napočil čas zanj, se je moralo med sabo povezati več dejavnikov,« mi je zaupala.
Ob izidu romanesknega prvenca Nihče nikogar ne spozna vas primerjajo s pisateljico Sally Rooney. Kaj vam pomeni primerjava z njo?
Po svoje mi ta primerjava laska. Njen roman Normalni ljudje je močno vplival na odnos med protagonistko in njenim ljubezenskim interesom, iz romana Kje si, prelepi svet? pa sem si izposodila citat na začetku romana. Ob stiku s Sally Rooney in njeno prozo, ki je po svoje vsakdanja in dostopna, sem tudi spoznala, da ni treba, da roman in z njim pomembna literatura govori o velikih zgodbah.
Moje pisanje se mi je zazdelo bolj možno in lažje sem se spoprijela z daljšo formo. Sicer pa je primerjava z irsko pisateljico vzniknila med študenti, ki so na Filozofski fakulteti v Ljubljani obiskovali predmet Uredniške tehnike. Njihov profesor, moj urednik Andrej Blatnik, jim je, seveda z mojo privolitvijo, dal v branje rokopis romana.
V romanu spremljamo leto življenja študentke antropologije Maše. Kako ste oblikovali njen lik?
Postopoma, saj sem lik Maše oblikovala glede na zgodbo, ki se je odvijala pred mano. Spraševala sem se, kakšen lik potrebujem in želim, da se zgodba kar najbolje razvije. Nastala je Maša, ki je visoko introvertirana, razmišljujoča oseba, dobra opazovalka, z bogatim notranjim svetom, a pogosto spregledana, preslišana, tudi sramežljiva.
V resnici je sprva imela drugo ime in bila je drugačnega videza, potem pa sem počasi odstranjevala in spreminjala tisto, kar ni delovalo. V pomoč mi je bilo tudi mnenje literarne kritičarke Aleksandre Gačić, ki je v okviru projekta Drugo mnenje prebrala enega od osnutkov in me opozorila, kako ene stvari, ki jih sama nisem zaznala, pri Maši v resnici izpadejo. Tako sem jo oblikovala še bolj natančno.
Si pa pri ustvarjanju likov pogosto pomagam s kakšnimi osebnostnimi tipi, saj se ni lahko vživeti v lik, ki je drugačen od tebe. Maša, na primer, v primerjavi z mano ni toliko v stiku s svojimi čustvi, ampak odločitve sprejema bolj na podlagi svojega mnenja in razmišljanja.
Maša pogosto sanjari o Maksu – prijatelju iz otroštva, ki prav tako študira antropologijo. Njuni mami sta bili prijateljici, zato sta se družini nekaj časa družili, potem pa so prekinili stike zaradi razhajanj glede vrednot in političnih usmeritev. V romanu je precej konfliktov in trkov različnih svetov. Zakaj se vam je zdelo pomembno prikazati, kako lahko ideološka in politična razklanost zaznamujeta medosebne odnose?
Iz na prvi pogled banalnega razloga: z nečim sem želela njun odnos začiniti. Najprej tega motiva ni bilo, te skupne zgodovine, družinskega konflikta, in kmalu me je njun odnos začel dolgočasiti. Z ideološko in politično razklanostjo sem mu želela dati globino. Je pa groba osnova romana nastala predvsem leta 2021, ko je bila v Sloveniji politična napetost prisotna na dnevni ravni: v novicah, s protesti, z ukrepi, s čakanjem na parlamentarne volitve ...
