Barbara je svojo športno kariero uspešno prepletala z materinstvom in danes že 12-letnim sinom Luko. Ko jo čakam v preddverju dvorane Stožice, se zatopim v fotografije na zidu, v nostalgijo zlatih časov kluba Krim Mercator. Podobne slike so pred več kot 20 leti visele tudi v sobi tedaj Barbare Varlec. Že kot majhna deklica z Bizeljskega se je zapisala rokometu, sanjala, da nekoč tudi sama postane Krimovka.
Tik preden stopi iz garderobe s športno torbo na rami, na zidu opazim tudi njeno fotografijo. Tudi sama je namreč s svojo dolgo in uspešno kariero pomemben del slovenske rokometne zgodovine – ali še bolje, sedanjosti.
Pri 36-letih je najstarejša članica ekipe, ki si je nedavno priigrala premierno vstopnico za olimpijski turnir, uresničila še ene svoje otroške sanje in morda kakšnemu dekletu prižgala tisto iskrico ljubezni do rokometa, ki je njo vsa ta leta poganjala naprej. Tudi skozi čase, ko ji je bilo kot mladi športnici z majhnim otrokom in sami v tujini precej težko.
Čestitke še enkrat za uvrstitev na OI. Kako danes, ko ste že nazaj v ritmu klubske sezone, gledate na to, kaj vam je uspelo?
Zdaj so se čustva že malo umirila, šele zdaj pa smo se igralke tudi začele zares zavedati, kakšen mejnik smo dosegle – ne le v ženskem rokometu, temveč v slovenskih ženskih ekipnih športih nasploh. Presrečne smo, a se zavedamo, da smo si s trdim delom to tudi zaslužile. Da so to sanje vsakega športnika, je morda res že kliše, ampak za nas tudi dejstvo. Zlasti to drži zame, ker sem pri koncu svoje kariere. Rekla bi, da je to zame popoln zaključek.
Danes ste, kot ena najbolj izkušenih v reprezentanci in v Krimu, kamor ste se po letih igranja v tujini vrnili, pri koncu svoje kariere. Kako gledate na svojo dosedanjo pot in kako daleč v prihodnost jo še vidite?
Ja, najstarejša sem v reprezentanci, a priznam, da včasih na to kar pozabim. Težko je dojeti, da so ta leta res že tu, da prihajajo dekleta, ki so toliko mlajša od mene. Počutim se dobro, tako telesno kot mentalno, in mislim, da se še vedno kar dobro kosam z mlajšimi. Menim, da sem z uvrstitvijo na OI dosegla res dosegla nek svoj vrh na športni poti. Moja kariera je že kar dolga, že 16. leto sem bila del lige prvakinj, dvakrat sem igrala v finalu. Ob vsem tem pa sem najbolj ponosna tudi na to, da sem hkrati sina, ki bo letos star že 13 let, vzgojila v prijaznega in razgledanega najstnika.
Nosečnost pri 23 letih je vsekakor močno zaznamovala vašo športno pot.
Res je, bila sem zelo mlada, ko sem zanosila in v tistem času je bilo to, da bi nadaljevala športno kariero kot mama še nekaj zelo neobičajnega. Danes je to drugače, mnogo igralk se med kariero odloči za materinstvo in se nato vrne na igrišče. Bilo je težko, a ni mi žal, da sem se odločila za ta korak. Kariera je bila odtlej zame težja, nisem se ji mogla posvetiti povsem stoodstotno, še zlasti, ker je tudi moj mož Vuk profesionalni rokometaš in sem tako večino časa preživela sama z otrokom.
Ko je bilo konec, so zares tekle solze sreče, evforije, spomniš se vsega nazaj, koliko si se moral odrekati, koliko napornih treningov, poškodb, vzponov, padcev … Tedaj si samo hvaležen nekomu zgoraj, da smo lahko doživele ta občutja – ta trenutek, ko je vse poplačano.
Menda vam je bila ob tej prelomnici v veliko uteho trenerka Marta Bon. Kako pomembna je bila tedaj za vas neka ženska figura v tem »moškem« športu?
Ko sem zanosila, sem se dolgo pripravljala na to, kako novico povedati tedanji trenerki v Krimu. Seveda tega nihče ni pričakoval. Imela sem srečo, da je bila tedaj v klubu ženska, ki me je razumela. Ko sem ji tedaj rekla, da ji želim nekaj povedati, me je pogledala v oči in rekla ...
