Kar se je začelo kot izziv, sprememba na poti, ji je prineslo tudi mnogo življenjskih spoznanj, med drugim pove: »Mislila sem, da sem vedela, kako smo ljudje različni, a nisem imela pojma. Živi in pusti živeti, zdaj se tega še bolj zavedam.«
Med pogovorom se ozre tudi na svojo kariero, ne povsem nekritično, in nam zaupa, kako po desetih letih gleda na diagnozo raka, ki ji je takrat življenje obrnila na glavo.
Ste imeli v času kariere kdaj občutek, da ste izgubili tla pod nogami? Delujete kot oseba, ki bi se ji to težko zgodilo, a vendar, je kdaj prišel trenutek, ko bi vas slava lahko odnesla?
Če bi me to vprašali pred desetimi leti, bi verjetno rekla, da ne, ko zdaj kot štiriinštiridesetletna gospa gledam nazaj na svojo kariero, pa bi rekla, da ja, in to velikokrat. Danes bi marsikaj naredila drugače. Morda sem se sama sebi zdela pomembnejša, kot sem bila v resnici, stvari, ki sem jih počela, so se mi zdele zelo pomembne, a za druge ljudi verjetno niso bile.
Ko danes kot mama in ženska gledam današnjo mladino, vidim, da so takšni, kot smo bili mi, razlika je samo v tem, da sem imela jaz trdno zaledje staršev, ki so bdeli nad mano, danes pa starši že zaradi tehnologije nimajo toliko nadzora nad mladino.
»Ko bom vse to, kar moram, predelala, bom morda čez 10, 15 let – če mi bo zdravje naklonjeno – lahko rekla, da je bil ta rak res dobra stvar. A če bi že danes govorila o tem, kako je super ... No, potem bi bila bedak. Saj mi je povzročil same težave!« ste dejali pred natančno desetimi leti. Kako na diagnozo, ki vas je doletela pred leti, gledate danes?
Verjamem, da se vse zgodi z razlogom, če le ni to nekaj najhujšega. Zvončki, ki pozvonijo v življenju, denimo ozdravljiv rak, to pa se vedno zgodi z razlogom. Ne bom rekla, da sem zadovoljna, da se je to zgodilo, lahko pa rečem, da vem, zakaj se je ...
