Lani je direktorica Zadruge za razvoj podeželja Pomelaj iz Male Polane dosegla, da je Pomelaj vpisan v slovenski register nesnovne kulturne dediščine, prejel pa je tudi status rokodelskega centra.
V mladosti vas je gnalo v svet, stran od Prekmurja. Živeli ste v Londonu, Veroni in še marsikje. Kaj vas je poklicalo nazaj v domače kraje?
Ko sem bila mlada, so me zanimale tuje kulture, alternativa, drugačnost, tukaj v Prekmurju smo bili pač zelo prekmurski, zato sem hrepenela po daljnih krajih. V Londonu, Veroni in na potovanjih po svetu sem našla vse, kar sem doma pogrešala, dokler nisem začela pogrešati slovanske duše, te globine, ki jo nosimo v sebi tudi Slovenci.
Gotovo je bila moja vrnitev povezana z osebnostnim dozorevanjem. Ko si mlad, si obremenjen s sabo, veliko se v tebi dogaja, in čeprav spoznavaš svet okoli sebe, ga ne čutiš na takšen način, kot ga čutiš kasneje.
Šele ko dozoriš in se dovolj dobro spoznaš, da se nehaš ukvarjati samo s sabo, te začnejo res zanimati drugi. Takrat lahko dejansko začutiš drugega, razvijaš empatijo, ga slišiš. In bolj ko sem sama dozorevala, bolj sem si želela priti nazaj v Prekmurje in spet začutiti domače okolje, a tokrat povsem drugače.
Ste po vseh izkušnjah v tujini dobili drugo perspektivo o domačih krajih?
Morda je ključna prav beseda domači. Med študijem in kasneje sem se namreč zelo velikokrat selila, a nikjer nisem začutila, da bi našla svoj dom. Ko se je v meni prebudila želja po stalnem domu, sem se začela ukvarjati z ekološkim kmetovanjem in permakulturo, kar me je pripeljalo na Goričko, najprej na Hodoš, kasneje pa v Pečarovce, kjer z možem in najinimi živalmi živim zdaj. Imava vrt, pa ekološki nasad visokodebelnih jablan. Stik z naravo mi veliko pomeni.
Vaše spoštovanje do narave se zrcali tudi v vašem vodenju zadruge Pomelaj, kjer se trudite ohranjati rokodelsko tradicijo pletarstva na Slovenskem, ki je tako pomembna dediščina naših prednikov kot tudi trajnostna obrt, saj iz odpadnega koruznega ličja ustvarja uporabne predmete. Namesto v smeti material povzdigujete v čudovite in kakovostne trajnostne izdelke.
Veste, Pomelaj je bil trajnosten, še preden je trajnost postala način življenja. Tukaj so se cekarji iz ličja in vrbovih šib pletli že od nekdaj. Spretni domačini so si s pletenimi izdelki plačali zdravnika, pa tudi marsikateri otrok je bil izšolan z denarjem ali uslugami, ki so jih prinesli ti izdelki.
Imeli smo srečo, da se je zadruga Pomelaj vzpostavila že pred 20 leti in od začetka skrbela, da tradicionalne tehnike pletenja niso šle v pozabo s prejšnjimi generacijami, ampak da so se jih naučili mlajši rodovi.
Danes pa naloga Pomelaja ni samo ohranjanje te dediščine, ampak tudi njen dvig. S sodobnim dizajnom tradicionalno pletarstvo dobiva dodano vrednost in postaja zanimivo za sodobne kupce, ki ...
