V štiridesetih letih potovanj se je nabral ocean dogodivščin, a vseeno ji odmiki v tuje kraje še vedno omogočajo nove in nove pustolovščine, ki jih je mnogo predvsem tam, kjer se končajo že shojene poti.
Od nekdaj verjame, da smo si ljudje, ne glede na barvo ali veroizpoved, enaki. Potovanja in obilo branja to vedno znova potrjujeta.
Pred tremi leti sta z možem Zvonetom kupila kombi in zdaj z njim po Evropi potujeta po dolgem in počez. Ujeli smo jo ob Korintskem zalivu na začetku odkrivanja stranskih poti Peloponeza. V daljavi je pljuskalo morje.
Prijazne poti: Z malo Kajo okoli sveta je knjiga, ki jo še vedno hranim na polici, čeprav je od njene izdaje minilo že skoraj 30 let. Vam kdaj uidejo misli v tisti čas, v to družinsko potovanje, ki je močno zaznamovalo tudi nas, bralce?
Res bo že trideset let, odkar smo potovali s Kajo, nekaj let kasneje še z Grego. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da je bilo to za tiste čase res neobičajno družinsko življenje. Kaja je bila verjetno prvi slovenski otrok, ki se je šolala od doma, ko smo potovali po Aziji in Novi Zelandiji.
Potovanja so bila naš življenjski slog, v katerega sva vključila tudi otroka. Za družino so bila takšna potovanja čudovita. Otrokoma sva pokazala svet, nato pa jima dala izbiro, da si ustvarita svoje življenje. Kaja si je pri osemnajstih oprtala nahrbtnik in šla po svetu, Grega pa je ugotovil, da je najlepše doma.
Glede politikov zmeraj ugotovimo, da je z njimi problem vsepovsod ter da je na koncu najbolj pomembno, da smo zdravi. Želje ljudi so si podobne po vsem svetu.
Vse pogosteje slišimo o turizmu zadnje priložnosti, »paničnih« potovanjih v kraje, ki jih kmalu ne bo več. Tudi potovanja so torej že dolgo v pasti potrošništva, zdaj pa se je temu pridružilo še zavedanje minljivosti.
Nimam pametnega odgovora na to, kako zadostiti človeškim egoističnim interesom, a obenem ne škoditi planetu. Ja, v resnici bi morali prav vsi nehati potovati, a mi, popotniki, vseskozi iščemo opravičila za to, da lahko hodimo po svetu. Nekdaj so bila potovanja privilegij bogatih zahodnjakov, danes lahko potujejo skoraj vsi, kar se mi zdi demokratično.
Vsak ima pravico potovati, tudi milijarda Kitajcev, in nihče, ki potuje, se ne sme pritoževati nad turistično gnečo, saj je del nje! Z Zvonetom sva si pred tremi leti kupila kombi, z njim potujeva naokoli in si domišljava, da sva skrbna in ekološka popotnika.
Toda, zakaj bi se zgražali nad polnimi avtobusi turistov, če pa morda puščajo za sabo manj ogljičnega odtisa kot ljudje, ki se vsak dan vozijo v službo v svojem avtomobilu sami?
Gotovo pa turizem ni nujno nekaj slabega. Kulturna izmenjava med ljudmi, spoznavanje sveta, širjenje obzorij, brisanje stereotipov, rasizma, ksenofobije, vse to in zraven še dejstvo, da mnogim omogoča dostojno življenje, turizem dviguje nad zgolj gospodarsko panogo. Vsaj jaz se tolažim s tem.
Z Zvonetom sta prečesala svet. Obstaja sploh še kaj, kar vas preseneti, navduši?
Seveda, na vsakem koraku! Zadnja tri leta potujeva po Evropi, umikava se z obrabljenih turističnih poti in iščeva stranske. Tam pa se, če se le malce upočasniš, najde zgodb, kolikor hočeš! Recimo nedavno na severu Grčije ... Prenočila sva na nekem skritem kotičku. Ko sem zjutraj vstala in stopila iz kombija, je pred mano na kamnitem zidku sedela majhna stara gospa ...
