Zato morda preseneti njen odgovor, koliko solz je že pretočila zaradi komentarjev neznancev in kako malo časa se pravzaprav ne obremenjuje več s tem, kaj o njej pišejo in govorijo.
Nežno plat pokaže tudi, ko govori o svoji mami, ki je nedavno hudo zbolela. »Ona ni samo moja mami, ampak je v prvi vrsti moja najboljša prijateljica, zaupnica, moja sorodna duša,« pove.
Tudi to sezono vas spremljamo v oddaji Poroka na drugi pogled, v kateri komentirate dogajanje v šovu Poroka na prvi pogled. Kaj ste ugotovili o odnosih med moškimi ženskami, odkar sodelujete v tej oddaji, vas je kaj posebej presenetilo?
Odnosi so me od nekdaj zanimali. Zdijo se mi najbolj kompleksna zadeva tega sveta. Dejansko se mi zdi, da so vsako leto slabši. Kar se tiče eksperimenta Poroka na prvi pogled, pa žal v vsaki sezoni vidimo, kako izrazita je problematika menjave vlog. Moški niso več moški, ženske pa so postale samozadostne. Če naj bi bili moški že z vidika evolucije »lovci«, so sedaj »lovke« postale tudi ženske. Kaj si mislim o tem? Huh, za to pa bi potrebovali vsaj desetstranski intervju. (smeh)
Kaj se vam sicer v teh časih zdi največja težava v odnosih med spoloma?
Prav ta menjava vlog se mi zdi najbolj problematična, ko gre za odnose med moškim in žensko. Želele smo emancipacijo, same pa smo situacijo pripeljale do tega, da se nas moški bojijo in se hkrati počutijo nekoristne, ker pravzaprav za vse lahko v teh časih poskrbimo same. Še otroka imaš lahko po novem sama – greš na semensko banko, izbereš fizične karakteristike, se odločiš za najboljšo izbiro in je. Žal mi je, ker je moje mnenje verjetno nepopularno, pa vendarle – vse to, kar sem vam opisala, je zame narobe in žalostno.
Ko se je prvič zgodilo, da me mami takoj po hospitalizaciji naslednji dan ni prepoznala, sem jokala dva dni skupaj. Eno je, ko slišiš, da se to dogaja drugim, drugo pa je, ko to sam občutiš na lastni koži.
Kaj pa v odnosih med ljudmi na splošno, kaj vas najbolj zmoti?
V odnosih med ljudmi se mi zdita največji problem neiskrenost in slaba komunikacija. Postali smo individualisti – samo še nase, zase, vase. S tem si seveda otežujemo življenje, ker smo sami za vse, hkrati pa se manj družimo. Tempo življenja je najhitrejši doslej, mi pa tako sami in osamljeni.
Lani poleti je hudo zbolela vaša mama, odločili ste se, da boste o tem govorili javno, hkrati pa ne dovolite, da rumeni mediji povzemajo vaše objave na družabnih omrežjih. Zakaj takšna odločitev, saj večino stvari tako ali tako poveste? Ste imeli s temi povzetki slabe izkušnje?
Da govorim o tem javno, sem se odločila takoj, ko sem videla, da je stvar resna. Prvič zato, ker je bila moja mami velik del mojega profila na instagramu in so jo moji sledilci dobesedno oboževali. Zdi se mi zlagano, da deliš samo sončen del svojega življenja. Zakaj, če pa življenje ni samo lepo in navdihujoče. S tem, ko sem povedala, kaj se dogaja, sem dobila ogromno virtualne podpore, informacij in tudi koristnih nasvetov, hkrati pa sem sledilce opozorila na določene pravne stvari, ki so meni oteževale skrb za mami ...
