S čudovitim glasom v večini nastopa kot spremljevalna pevka, z avtorsko glasbo, s katero se ukvarja zadnjih nekaj let, pa se želi javnosti predstaviti kot pevka pop zvrsti, kjer se tudi počuti najbolj doma.
Z mlado pevko, ki v prostem času najraje lenari in obožuje dobre filme, sva se pogovarjali o njenem otroštvu in podedovanem občutku za petje in glasbo ter o njeni karieri, za katero se zdi, da se šele dobro začenja.
Z avtorsko glasbo se ukvarjate že nekaj let, izvajate tudi pesmi vašega dedka Slavka, eno izmed avtorskih pesmi je napisal vaš oče Gregor, ki z vami tudi nastopa v videospotu. Je bilo to, da ste pevka, nekaj pričakovanega ali je vzgib samosvoje ljubezni do glasbe?
Moja glasbena pot se je javno začela prav skozi Avsenikovo glasbo. Oče me je povabil k sodelovanju na festivalu Avsenik leta 2015 in takrat sem se res bolj konkretno poglobila v dedkovo glasbo. Seveda sem pesmi poznala že od otroštva, a ta zakladnica je tako velika, da šele, ko se malo bolj poglobiš, vidiš, da je resnično obsežna.
Po festivalu se je moje sodelovanje z očetom pravzaprav šele začelo in mislim, da sva res lepo združila najino vez in najino ljubezen do glasbe. Zame je napisal veliko pesmi, od katerih je Morda pa nekoč zagotovo najbolj poznana in najbolj posebna prav zaradi okoliščin nastanka pesmi in zaradi njenega sporočila.
Tudi z bratom Sašem naju združuje prav ta ista ljubezen in vesela sem vsakič, ko sem lahko z njimi na odru. Mislim, da gre v resnici za preplet tega, da sem rojena v glasbeni družini in dejstva, da je glasba res moja ljubezen in pravzaprav poslanstvo.
Monikina glasbena pot se je javno začela prav skozi Avsenikovo glasbo. Foto: Žan Zajc
Kako je bilo odraščati kot vnukinja znamenitega Slavka Avsenika, kako močno ste bili in ste povezani z glasbo?
Kot otrok se resnično nisem ukvarjala s tem, da pripadam glasbeni družini, niti se nisem nikoli imela zaradi tega za pomembnejšo od drugih. Niti se nisem zavedala dedkove zapuščine v vsej njeni veličini, ki jo danes zagotovo bolj razumem in čutim.
Za to je gotovo zaslužen tudi ata Slavko sam, kajti nikoli se ni ponašal s svojimi uspehi, prav tako ni bil vzvišen, ne do nas ne do ljudi, ki jih je srečeval. Ostal je preprost in ljudski, prijazen in spoštljiv. Sama sem ga dojemala kot ata Slavka in ne toliko kot “Slavka Avsenika”. Doma je bil pač – ata. Tem občutkom pa sta prispevala tudi moja starša in njuna vzgoja.
Z dedkovo glasbo sem močnejšo vez vzpostavila prav tistega leta 2015, ko sem nastopila na festivalu in sem iskala pesmi, ki bi jih pela. Avsenikove pesmi sem sicer poznala iz veselic in koncertov očeta in brata. V otroštvu pa priznam, narodnozabavne glasbe res nisem poslušala. Tako da sem takrat bolj poglobljeno prisluhnila dedkovi glasbi in občutila drugačno ljubezen ter povezanost, kot sem jo čutila prej.
Res je, tudi moj partner Anže je glasbenik. Mislim, da nama je večino časa lažje v odnosu, ker sva oba glasbenika, saj bi sicer težko razumela drug drugega.
Vaš najljubši spomin na dedka in njegova najljubša glasbena zapuščina? Mogoče kak nasvet, ki vam ga je dal, česa vas je naučil?
Moj verjetno najljubši spomin nanj je, ko je zaspal z mojo roko, stisnjeno v svoji. To je eden zadnjih spominov nanj. Sicer pa mi je ljub spomin, ko sva posedala na terasi, opazovala naše hribe in v oblakih iskala podobe.
Ko sem bila na obisku v bolnišnici in me je vprašal ...
