Album s pomenljivim naslovom Sončnice je predstavila na koncertih v Ljubljani in Mariboru ter požela navdušenje občinstva, čeprav je pesmi le redkokdo poznal, preden jih je zapela v živo. A čeprav je izkušena glasbenica, je tokrat čutila tremo.
»Prej nisem imela takšne treme pred koncerti. Zdaj pa mi je bilo slabo, tresel se mi je glas, ki je instrument, na katerega vedno stavim, a tokrat nisem vedela, če me bo pustil na cedilu,« mi je zaupala Maja in dodala, da je obenem čutila osvoboditev, ker je izvajala pesmi, ki jih je napisala sama in s tistimi, ki so, tako kot ona, popolnoma predani glasbi.
Pred kratkim ste izdali Sončnice, ki je tudi ena od skladb na albumu. Imajo sončnice za vas kakšen poseben pomen?
Nekje sem prebrala, da kadar dežuje, se sončnice začnejo obračati druga k drugi in si s tem dajejo energijo, da preživijo. Kadar sije sonce, pa se obračajo k njemu – torej k svetlobi, kar se mi je zdela lepa prispodoba. Že dolgo sem namreč čutila, da želim s svojo glasbo dati ljudem svetlobo.
A to ne pomeni, da se izogibam temi, saj brez nje ni svetlobe. Toda, kadar izbiram svojo naravnanost v življenju, izbiram tisto, ki sledi soncu.
Zanimivo se mi zdi, da vas navdihuje svetloba, saj številni glasbeniki navdih črpajo iz teme, žalosti in bolečine.
Zdaj tudi razumem, zakaj.
Zakaj?
Ker so občutki žalosti bolj intenzivni. Kadar si žalosten, je lažje ubesediti in zliti čustva v glasbo, ker ima to lahko za glasbenika terapevtski učinek - ko odložiš težke stvari, čutiš olajšanje. Tudi sama sem pogosto ustvarjala, kadar sem bila žalostna – a ne takrat, ko je bilo zelo hudo, saj je bila bolečina premočna. Sčasoma pa sem postala bolj pozorna na to, v kakšni energiji se kopam in nisem želela vztrajati v destruktivni energiji.
To sem počela že prej, zato sem ničkolikokrat razpadla, jokala in se znova sestavila. Ni mi več težko pogledati vase, saj sem se glede tega okrepila.
Na kakšen način pa ste opustili destruktivno naravnanost?
Ogromno stvari sem morala spremeniti – med drugim sem ozavestila, kdaj sama sebe predolgo trpinčim. Dobro je namreč, da nekatere stvari priznaš samemu sebi, pogledaš v svojo temo, sicer težje osebnostno rasteš. A to ne pomeni, da se predolgo svaljkaš v svoji temi.
Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prepoznala, da je to moja izbira. Grozno težko je izstopiti iz teme in pogledati stvari z drugega zornega kota. Treba je bilo spremeniti tudi odnose, da bi to dosegla. Ne moreš se pozdraviti v okolju, ki te je prizadelo.
Ste bili torej pogosto »sami med ljudmi, ki pred sabo bežijo«, če si sposodim verz iz vaše pesmi Mavrične oči?
Da. Ta stavek je povsem avtobiografski – ko si sam med ljudmi, okoli tebe pa se vse blešči. Takšne izkušnje sem večkrat doživela na Švedskem. Tam nisem imela prijateljev iz mladosti, ki me zares poznajo, temveč si vreden le toliko, kolikor si uspešen kot izvajalec in pisec pesmi.
Spomnim se nekega dogodka na Švedskem ...
