Lara Jankovič je nasmejana, odločna in energična Primorka, ki jo poznamo predvsem kot gledališko, televizijsko in filmsko igralko, njena druga velika strast pa je glasba, predvsem šansoni. Njenim pesmim je možno prisluhniti na zgoščenkah Pred vami stojim gola (2004), Na kožo zapisane zgodbe (2010) in Kako diši svoboda (2017).
V soboto, 3. februarja 2024, bo v Festivalni dvorani na ogled njen avtorski projekt, gledališko-glasbena predstava Pesem za Laro – Ujetnica časa. Jankovičeva, ki je ime dobila prav po slavnem liku iz znanega filma Doktor Živago, je namreč ugotovila, da je avtor zgodbe Boris Pasternak tudi sam dolgih 14 let imel ljubico Olgo Ivinskayo, ki je bila njegov navdih pri ustvarjanju lika Lare. Slednja je svoje spomine zapisala v knjigi Ujetnica časa, iz katere sta Lara in dramaturginja Simona Hamer črpali vsebino za oblikovanje predstave.
Z Laro sva se sicer pogovarjali tudi o njenem osebnem življenju in pogledu na nekatere življenjske teme. Povedala je, kako zelo pogreša očeta, ki ga je izgubila pred 17 leti, in opisala poseben odnos, ki sta ga imela. Kot otrok ločenih staršev je na svoji koži izkusila, da je za otroka veliko bolje, če gresta zakonca, ki skupaj nista srečna, narazen. Pogovarjali sva se tudi o njeni uporniški drži, materinstvu, ljubezni do sebe in o ženskah, ki so nanjo naredile največji vtis.
Res je sicer, da so moje rane zaceljene do te mere, da lahko živim in grem naprej, vendar pa ves čas ostaja velika praznina, ker ga ni več.
Lahko delite kakšno zanimivo informacijo o predstavi in zgodbi, iz katere ste črpali vsebino zanjo?
Ko sem prebrala knjigo Ujetnica časa, sem ugotovila, da bi bila lahko njena vsebina dobra tema za predstavo. Vanjo sem vključila tudi nekatere ruske pesmi, ki jih je slovenist Igor Saksida prevedel v slovenščino. Nekatere pesmi so bolj, druge pa manj znane. Izbrala sem tiste, ki sem jih lahko vpletla v ljubezensko zgodbo med Pasternakom in Olgo.
Pasternaku so v tistih časih pripisovali, da je tajni agent, kar pa seveda ni bilo res. Je bil pa zelo dober pesnik in pisatelj. Njegov roman Doktor Živago je v Rusiji izšel šele po njegovi smrti. V njem je namreč omenjal oktobrsko revolucijo in druga zgodovinska dejstva tistega časa, kar tedanji vladi seveda ni bilo po godu. Pasternak ni želel lagati ali olepševati resnice, temveč je stal za resnico in svojim delom. Nanj so velikokrat pritiskali preko Olge, ne preko njegove žene, ker so vedeli, da bodo na tak način več dosegli. V predstavi sem se tudi te tematike nekoliko dotaknila, sicer pa je v ospredju njuna ljubezenska zgodba.
Lara Jankovič v predstavi Pesem za Laro, foto: Dejan Nikolić
Med pripravami na predstavo ste veliko časa namenili preučevanju Olginega značaja in življenja. Katere stične točke med vama ste odkrili in v čem se razlikujeta?
Skupno nama je to, da znava obe strastno ljubiti (smeh). Ne vem, če je sploh možno ljubiti bolj brezpogojno, kot je ona ljubila Pasternaka. Tudi sama ne morem iti v zvezo, če v njej ni strasti in globine. Stremim k romantični ljubezni. Psihoterapevt dr. Zoran Milivojević bi rekel, da je to nezrelo, meni pa se zdi, da je življenje kratko ter da mi romantika, globina, usodnost in strast v zvezah predstavljajo nepogrešljivo začimbo.
Za Olgo je bil Pasternak bog. Občudovala ga je kot človeka in umetnika. Preživela sta številne viharje in ostala povezana. Sem pa bila med prebiranjem njune zgodbe kar malo jezna. On je imel namreč ženo, ki mu je kuhala in prala, da je imel pogoje za ustvarjanje, poleg tega pa je imel še ljubico, pri kateri je dobil strast in intelektualnost. Zaradi tega ljubezenskega trikotnika sta obe trpeli, medtem ko je on imel vse.
Z Olgo imava sicer bolj malo skupnega. O njej sva veliko govorili z režiserko Yulio Kristoforovo, Rusinjo po rodu, ki mi je pomagala približati lik ruske ženske. Meni, ki imam srbske korenine, je rekla, naj med predstavo pozabim na svoj balkanski temperament, ker ruske ženske v osnovi delujejo drugače; bolj navznoter kot navzven.
Ena od stvari, ki sem jih pri njenem liku najtežje osvojila, je ta, da nikoli ni nikogar obsojala, tudi Pasternaka ne, čeprav je zaradi njega toliko pretrpela. Do vseh je gojila nekakšno razumevanje. Vedno je bila en korak pred drugimi in je vedela, zakaj se nekaj dogaja. Vleklo me je v to, da bi imela na odru očitajoč ton, vendar mi je režiserka rekla, da tega ne smem, saj Olga ni bila taka.
Kot zanimivost naj povem, da na koncu predstave prižgem svetilko. Ko je Boris umrl, mu je namreč Olga prižgala svetilko in ob tem rekla, da bo ta gorela v njegov spomin vse do njene smrti. Tako naj bi tudi bilo. Ta gesta govori o njeni brezpogojni ljubezni do njega, zato se mi je zdelo pomembno, da to simboliko vpletem v predstavo.
Mineva že 17 let od smrti vašega očeta. Dejali ste, da sta si bila zelo blizu. Kako bi opisali njega in vajin odnos? Kdaj ga najbolj pogrešate?
Oče je bil Srb in ta del mene je ...
