Vsak pogovor s predstavniki generacije Z je navdihujoč in osvežujoč. Njihov pogled na svet, vsaj s temi, ki sem jih spoznala, spodbuja k opogumljanju, da stopimo iz okvirjev, ki nam jih določa družba. Klara Eva Kukovičič je sicer ravno nekje med generacijo Z in milenijci in se njene osebne vrednote prepletajo z značilnostmi obojih. Po eni strani je izredno spoštljiva, delovna in prizna, da je njen urnik zapolnjen do zadnje minute, a hkrati je dovolj pogumna, da življenje vodi po poti, ki si jo je začrtala povsem sama.
Radijska in televizijska voditeljica, avtorica podkastov in povezovalka prireditev, je še pred svojim tridesetim rojstnim dnem napisala knjigo Malo veš o zvezdah. Gre za zbirko kratkih zgodb, za katere je navdih našla v svojih dnevnikih. Te piše od zgodnjega otroštva.
Kako se je začelo vaše pisanje dnevnika?
Svoj prvi dnevnik sem dobila v prvem razredu osnovne šole, z maminim posvetilom, naj v ta zvezek zapišem vse, kar je lepega in vse, kar je malo manj lepega v mojem dnevu. Sprva je bila to morda spodbuda staršev, naj vadim pisanje, a nekako sem se zaljubila v proces. Najprej je šlo seveda za zelo objektiven opis dneva, kaj se mi je zgodilo v šoli, kaj doma, kaj sem jedla, kako sva se razumela z bratom, kasneje z bratoma. Seveda ni bilo še nobene introspekcije.
Z leti pa je bilo vedno več vpogleda v to, kaj se dogaja v meni kot pa zunaj mene. Zapisi so postali čedalje bolj emocionalni, na primer prva zaljubljenost. V srednješolskih letih ti je res vsaka stvar še kako pomembna, od prostočasnih dejavnosti, nastopov, tekmovanj in tudi ocene v šoli. V tistem obdobju so moji zapisi postali vedno bolj grafični, opremljeni s srčki, zvezdicami, sončki.
Pozneje, na faksu in v obdobju zgodnje odraslosti, so ti dnevniki postali tudi način meditiranja, introspekcije, so tudi zapisi, v katerih opazujem ljudi okoli sebe, se sprašujem, kaj se dogaja v njih in iščem neke vzporednice s svojim življenjem.
Torej od prvega razreda naprej redno pišete dnevnik?
Ja, danes se je teh dnevnikov nabralo že kar veliko. Za potrebe izdaje knjige sem izbrskala vse dnevnike in jih je vsega skupaj nekje med 30 in 40. Prvi dnevniki so zelo tipični, s ključavnico in trdimi platnicami, kasneje pa so to običajni zvezki, ki pa morajo biti debeli. Še zdaj pišem dnevnik, sicer zapisi niso tako pogosti, a moj minimum je vsaj enkrat tedensko.
Dnevnik pišem, ker vidim, kako dobro vpliva name, res se umirim, izbrskam res veliko občutkov v sebi. Včasih se mi namreč zdi, da nam v spominu ostanejo največji afekti, torej ko so naša čustva najbolj izrazita. A zgodi se nam toliko stvari, ko čustva niso najbolj prijetna ali na prvo žogo in ko razmišljamo o tem, lahko vidimo, koliko neke hvaležnosti je v nas. Tudi ljubezni, radovednosti, pričakovanj. Torej nekih čustev, za katere niti ne vemo, da jih občutimo.
Vsi gledamo, kaj se dogaja zunaj, redkokdo se vpraša, kaj se dogaja znotraj mene.
Vaša knjiga Malo veš o zvezdah izhaja iz teh dnevniških zapisov, kajne?
Moji dnevniki so odskočna deska, oziroma kot imajo slikarji skicirke, imam jaz dnevnike. Dnevniki so lahko zelo terapevtski, po drugi strani so zame okolje, kjer se lahko igram z besedami, svetovi, čustvi. Sicer je vse, kar napišem v dnevnik zelo osebno, intimno, zelo resnično in kratke zgodbe v knjigi niso kopija tej dnevniških zapisov. Dnevniki so navdih za zgodbe, ki pa so fikcijske.
A ena zgodba v knjigi je nekaj posebnega in je resnična. O čem govori kratka zgodba Ime bi ji bilo Lena?
To je zgodba, ki govori o moji babici in je edina zgodba, v kateri se pojavljajo imena. V ostalih zgodbah sem izpuščala imena protagonistk ravno zaradi tega, da se v njih lahko res vsak najde. Zelo se oddaljujem od tega, da bi kdorkoli v zgodbi imel kakršnokoli ime ali kakršenkoli specifičen opis zunanjosti, saj se tako lažje ljudje poistovetimo z napisanim.
Pri zgodbi Ime bi ji bilo Lena pa sem imena uporabljala, tudi moje ime je večkrat uporabljeno in ime moje babice, Helene, ljubkovalno Lenčka in še bolj sodobna različica Lena. Zgodba je nastala kot odziv na moj proces žalovanja, ko sem jeseni leta 2021 izgubila ...
