Šamanizem je uporabila predvsem kot simbol nedoumljivosti tujih krajev, ki jih obiskujemo. »Po eni strani nas očarajo s svojo drugačnostjo, po drugi pa nas tudi plašijo. Bolj kot odkrivanje skrivnosti šamanizma se mi je zdelo pomembno razumeti sodobni turizem, zakaj nas tako vleče v tuje kraje in kako globoko smo pripravljeni iti pri spoznavanju sveta, v katerem smo se znašli,« pravi dr. Tanja Mastnak, ki je roman Sibirija z vmesnimi premori pisala skoraj deset let.
Zakaj ste izbrali šamanizem v Sibiriji kot eno od osrednjih tematik romana?
Najprej sem napisala obsežen roman o odnosu med dvema prijateljicama, v katerem se zgolj dve poglavji dogajata v Sibiriji. Zgodbo sem dala v branje pisateljici Luciji Stepančič, ki mi je svetovala, naj raje napišem kaj več o šamanizmu in Sibiriji, saj je bolj zanimivo kot stalno premlevanje odnosov. Ta nasvet se mi je zdel dober in pisanja sem se lotila še enkrat.
Sama sem v Sibirijo potovala dvakrat, konec osemdesetih smo šli s transibirsko železnico do Pekinga, ob prelomu tisočletja pa v Hakazijo in Tuvo. Sibirija je ogromno prostranstvo nedotaknjene narave, kjer samota dobi nek nov pomen. V Tuvi smo se dejansko srečali tudi s šamanskimi praksami, ki so tam del lokalne tradicije. V Tuvi so tri uradno priznane religije: pravoslavna, budizem in šamanizem. Šamanska klinika, kot sem jo opisala v romanu, je takrat (leta 1999) dejansko delovala v Kizilu. Obisk šamanke me je kar dobro pretresel ...
