Pred več kot dvajsetimi leti se je vpisala na eno od najprestižnejših univerz na svetu - Harvard. Ko je hkrati opravljala gimnazijske obveznosti in se pripravljala na vpis na univerzo, je bil to zanjo velik zalogaj.
Toda uspelo ji je – in vpisala se je na najboljšo univerzo na svetu, česar se spominja s smehom, saj pravi: »Moje tranzicije se ne da opisati drugače, kot da sem prišla na nov planet s povsem drugačnimi gravitacijskimi zakoni.«
Po diplomi je nato doktorirala na Oddelku za politiko na New York University, pred štirimi leti pa se je pridružila oddelku za politične vede na državni univerzi Michigan.
Njeno raziskovanje je večinoma usmerjeno na področje primerjalne politike in se osredotoča na vprašanja človekovih pravic, diskriminacije, vztrajnosti socialne izključenosti in učinkovitosti institucije, kot so nevladne organizacije.
V Združenih državah Amerike živite že dvajset let. Ste že v otroštvu sanjarili, da boste nekoč živeli tam?
Ne. V otroštvu sem sanjarila menda podobno kot večina otrok - da bom postala astronavtka, paleontologinja, zdravnica, znanstvenica na podmornici. Lokacija ni igrala posebne vloge pri mojih burnih idejah o prihodnosti.
Kako ste sploh izvedeli za možnost študija na Harvardu, saj se takrat ni veliko dijakov odločalo za študij v tujini?
To je bila ljubezen na prvi pogled in pustolovščina zame, knjižnega molja (smeh). Že kot otrok sem imela zelo rada knjižnice. V domači Bistriški knjižnici sem večkrat zašla na oddelek za odrasle, kjer so me knjižničarke včasih mirno tolerirale, za kar se jim zahvaljujem, včasih pa pošiljale nazaj gor k otrokom.
Ko sem bila stara dvanajst let, sem na televiziji zasledila dokumentarec o knjižnicah, kjer so pokazali tudi harvardske. Dokumentarca se sicer več ne spomnim, v spominu pa mi je ostal občutek, da se tam skrivajo zakladi in da moram nujno do njih. Kasneje sem kot študentka zares začutila razsežnost Widnerjeve knjižnice, kjer sem na policah našla originalni izvod revije Ljubljanski zvon in ga lahko prosto listala. Zaklad odkrit.
Kakšen je bil postopek, da ste se lahko vpisali – ste morali opraviti kakšne posebne izpite, razgovore, napisati esej?
Po magičnem dokumentarnem filmu sem začela graditi načrt in v roku dveh let je bila moja pot do Harvarda bolj ali manj zarisana. Vedela sem, da univerza išče izjemne ljudi - glede tega so zelo odkriti, kar pomeni, da so perfektne ocene zgolj predpogoj. Obšolskim dejavnostim klavirju in violini sem po osnovni šoli dodala še petje pri zboru Carmina Slovenica ter prostovoljno delo v otroški bolnišnici Maribor.
Program mednarodne mature je bil na mojem seznamu nujnih korakov zato, ker te diplome štejejo pri vpisu. Same priprave na vpis pa so potekale izven šolskih in drugih obšolskih dejavnosti. Izpite SAT I in II sem opravljala v tretjem in četrtem letniku srednje šole, kar pomeni, da sem se nanje pripravljala eno poletje prej - po drugem in tretjem letniku gimnazije. Takrat sem delila celotni načrt z domačimi - prej je bil skrivnost.
So bile priprave zelo zahtevne?
Da, priprave so bile kar velik zalogaj ...
