»Radio je čudovit medij zaradi zgodb, ki se tu pletejo, in to tako hitro. Pred časom smo izvedeli za Čeha, ki je na slovenskem smučišču doživel infarkt, iskal je človeka, ki mu je tam pomagal in verjetno tudi rešil življenje. Ko sem to povedal v eter, smo v nekaj minutah izvedeli, da mu je pomagal slovenski zdravnik, ki je slučajno tam smučal. Zaradi nas sta bila povezana v nekaj minutah. To je lepo, zaradi tega greš domov iz službe dobre volje,« pravi radijec, ki z neposrednostjo in dostopnostjo okoli sebe in svoje ekipe že leta gradi izjemno skupnost ljudi.
»Moji šefi niso moji nadrejeni, temveč moji poslušalci,« rad pove. Pomemben del njegovega delovanja je tudi dobrodelnost in o tej temi sva najprej spregovorila.
Vašim dobro znanim dobrodelnim akcijam se je zdaj pridružilo še zbiranje denarja za žrtve poplav. Slovenci smo znani po dobrodelnosti, toda ali se lahko zgodi, da ljudje otopijo?
Ljudje ne bodo nikoli otopeli, Slovenija je premajhna država, tudi če se nekaj hudega ne zgodi tebi, je to lahko le nekaj minut vožnje stran. Imam pa tudi jaz kdaj občutek, da ves čas beračim. »Dajte še, dajte še.« A ljudje se odzovejo in to je lepo. Prej smo imeli dve akciji letno, zdaj so se zgodile poplave, ob katerih nismo mogli pogledati stran. Kolikor zbereš, nikoli ni dovolj, nekaj pa je in to mora biti dovolj. Ni tako, da nekomu kar spremeniš življenje, morda pa mu daš voljo, zagon.
Vsak dan ste v stiku tako s tistimi, ki pomoč potrebujejo, kot tistimi, ki jo dajejo. Celotne hiše ne morete zgraditi na novo, a kot pravite, lahko pomoč da ljudem upanje in zagon.
Predstavljajte si, da ostanete brez vsega čez noč, kaj čez noč, v 15 minutah. Lahko rečete, da razumete, a tega ne morete razumeti, dokler tega ne doživite. To je gotovo eden večjih šokov v življenju. Kaj storiti naslednje jutro, kje začeti? Zato je prav, da se začne nekaj dogajati, tudi dobrodelne akcije so del tega. Na drugi strani so ljudje, ki pomagajo, vem za ljudi, ki darujejo večje zneske, podjetnike, športnike, ki darujejo vse leto, pri tem pa želijo ostati anonimni. Ljudje so veseli, ker lahko pomagajo, radi so del takšne skupnosti. Dobivamo pa tudi sporočila ljudi, ki so dobili pomoč, pišejo, da ne vedo, kako bi se nam zahvalili. Največkrat je odziv slovenski, lep, rečejo: »Bom nekaj spekla in prinesla na radio.« (nasmeh)
Dobrodelne akcije so krpanje lukenj, si kdaj želite biti tisti, ki ne bi lukenj krpal, temveč tisti, ki skrbi, da sploh ne bi nastale?
Že zgodovinsko gledano je to nekaj, kar se ne more spremeniti čez noč. Kaj so nam govorili starši? Bodi priden, poslušaj, uči se, da boš lahko dobil službo. Ko jo dobiš, je tam šef, ki ga je treba z upognjeno glavo poslušati. V uspešnih zahodnih državah verjetno ni tako, mislim, da Angležem starši ne govorijo takšnih reči. Leta bodo potrebna, da bi se pri nas kaj spremenilo.
Grozno je, ko nisi nikjer prijavljen, ko nimaš bivališča. Doma so me odjavili, prišel sem na občino, kjer so me vprašali, kam me lahko prijavijo, morda na avtobusno postajo. Potem sem prosil prijatelja, ali bi se lahko prijavil pri njih doma. Kolega se je pogovoril s svojim očetom; dovolil je, da se prijavim pri njih doma. Bilo je grozno.
