Že več kot štiri desetletja pa je tudi prvi glas sodobne slovenske ljudske glasbe.
Glasbi premika meje, ko poje, se vsa spremeni v pesem. Pred intervjujem mi je napisala, da želi govoriti o vsem brez zadržkov. Tudi o politiki, vrednotah in pogumu, da se postaviš zanje, ko so ogrožene.
Prva leta vašega življenja so bila neusmiljena do vas.
Ob rojstvu sem imela izpah obeh kolkov. Skoraj do tretjega leta sem bila od gležnjev do podpazduhe v mavcu. Veliko časa sem preživela v bolnišnici. Spomnim se velike, mrzle železne postelje, obdrgnjene od stoterih treskov ob druge postelje. Pa izbrane govorice zdravnikov. Doma ni nihče govoril knjižno. Prepričana sem, da sem se ljubezni do knjižnega jezika nalezla v bolnišnici, tako kot sem se ljubezni do narečij nalezla od staršev.
Zacementiranost v mavec mi je onemogočila gibanje takrat, ko je to bistveno za razvoj. Nisem se plazila, nisem se učila vstajanja s tal. Oče mi je povedal, da sem ga vprašala: »Atek, kdaj bom pa jaz hodila kot druge punčke?« Zato pa se mi je podvojeno razvijal en del uma. Postala sem natančna opazovalka, zgodaj sem znala analitično misliti, ne da bi me kdo tega učil. Zagotovo se mi je tudi bolj razvila intuicija. Od nekdaj me je zanimalo to, kar ni merljivo in česar znanost še ne zna raziskovati.
Šele pred osmimi leti so mi zamenjali en kolk, drugi je še vedno moj. Mnogi smo že doživeli napačno napoved zdravnika, ali zase ali za bližnjega. Študenti medicine bi morali imeti vsaj dve leti predmeta psihologija in komuniciranje z bolniki. Zdravnik nikdar ne bi smel reči: "Gospa, nikoli ne bo bolje" ali: "Toliko ste stari, kaj pa še hočete?"
