Odraščala je s podobami vojne v bivši Jugoslaviji, saj se je vojna odvijala v naši bližini, njena generacija pa jo je skoraj vsak večer spremljala na televiziji. Že takrat se ji je zdelo ključno, da so odgovorni za takšna hudodelstva privedeni pred sodišče.
Pri svojem delu se vsakodnevno srečuje z grozotami in sooča s tem, kar je človek sposoben storiti sočloveku. Toda obenem opaža tudi izjemno moč in voljo do življenja.
»Srečujem ljudi, ki so izgubili celotne družine in ostali brez vsega, ki so bili trpinčeni in jih je družba potisnila na rob, a vseeno premorejo neverjetno življenjsko moč, se postavijo na noge, gredo naprej z dvignjeno glavo, celo z nasmehom,« pravi tožilka, ki jo je nekdanji predsednik Borut Pahor lani predlagal za sodnico v Haagu, nato pa jo je potrdil Državni zbor z veliko večino poslancev in poslank, kar je pri tovrstnih nominacijah redkost v slovenskem prostoru.
Od leta 2015 ste tožilka na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu. Zakaj ste se odločili za mednarodno kazensko pravo?
Razvoj na področju mednarodnega kazenskega prava sem spremljala že v času študija na pravni fakulteti v Ljubljani ter v času izmenjave in drugega magistrskega študija na Nizozemskem. To je bilo obdobje resnega razvoja te veje prava in najbolj plodovita leta mednarodnih kazenskih tribunalov za Jugoslavijo in Ruando ter začetek delovanja Mednarodnega kazenskega sodišča.
Moj občutek za pravičnost je bil že od zgodnje mladosti močan. Mislim, da so za to zaslužni predvsem moji starši in starejša sestra, ki so mi ta občutek privzgojili.
V tem času se je v meni izoblikovala zavest o tem, kako pomembno je kaznovanje odgovornih pri oblikovanju kakršnegakoli dolgotrajnega miru po vojnah, genocidu in kako pomemben je boj proti nekaznovanosti na mednarodni ravni. Dokončno pa sem vedela, da bo mednarodno kazensko pravo moje področje, ko sem na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu opravljala pripravništvo leta 2007. Takrat sem se, tudi kot prva in edina Slovenka, z delom na Sodišču srečala čisto konkretno in ostalo je, kot pravijo, zgodovina.
Med odraščanjem ste najbrž spremljali vojno v bivši Jugoslaviji in grozodejstva, ki so se dogajala takrat, nedaleč stran od nas. Ste morda že takrat čutili oziroma pomislili, da morajo vojni zločinci odgovarjati za svoja kruta dejanja?
Res je, odraščala sem s podobami vojne v bivši Jugoslaviji, vojna se je odvijala dobesedno pred našimi očmi na televizijskih ekranih. Videli smo trpljenje, uničenje. Ta grozodejstva so posebej intenzivno odzvanjala zato, ker so se dogajala v neposredni bližini, v krajih, kjer smo včasih dopustovali, potovali, kjer so živeli sorodniki, prijatelji ...