Zaslužni profesor ljubljanske univerze in koordinator srebrne katedre na pravni fakulteti, prof. dr. Ciril Ribičič, je eruditski sogovornik. Iz njegovih besed pa ne veje le poglobljeno strokovno znanje, temveč modra sposobnost uvidov, ki presegajo tako čas kot prostor. O njem bi sicer težko dejali, da je čistokrvni optimist, a za obup je vendarle prezgodaj.
Dr. Ernest Petrič je v knjigi Slovenija in pika o vas dejal: »Od sodnikov, ki so zaključili mandat na ustavnem sodišču, sem še najbolj pogrešal prav njega. V večini stvari se nisva strinjala, vendar sva vedno imela dialog na akademski ravni, primerni ustavnim sodnikom, z argumenti. Doživljal sem ga pozitivno, četudi mi je nekoč od vseh komunističnih politikov njegov oče napravil največ težav.« Kar nekako ne zmoremo nehati človeka soditi po tem, kdo so bili njegovi starši, kaj?
Takšnih očitkov sem doživel veliko, a koža nato čez in čez podplat postane. Že pred 60 leti sem začel samostojno pot kot sekretar skupnosti študentov v burnih časih študentskih protestov v Parizu in pri nas. Na očetovo vlogo v svojem življenju gledam precej realistično. Nedvomno mi je koristilo, da sem bil sin takrat uglednega politika. No, in škodovalo pozneje. Sicer pravijo, da je precej nevarno samega sebe opazovati od zunaj, a jaz to vseeno počnem. Ko se namreč spremenijo okoliščine, šele zares opaziš, kaj se je dogajalo prej. Svoj čas sem pogosto igral tenis na različnih vip-turnirjih in kar naprej zmagoval. Ko pa se je spremenila oblast, mojih zmag kar ni bilo več. Ugotovil sem, da imajo zdaj pri žrebu prednost drugi. Ko sem bil privilegiran, se tega sploh nisem zavedal. Takšna spoznanja o minljivosti slave so dragocena, vendar večinoma pridejo prepozno.
Ko je prišla na oblast Svoboda, je nova opozicija vložila več kot 30 zakonov in nekaj predlogov za referendum. Vse naenkrat, vse prvi dan. Bil sem ravno v parlamentu, ko sem videl, kako so v dvorano vsi nasmejani prišli vodje nove opozicije. Lahko le ugibam, kaj so si prišepetavali: Pa smo jih prehiteli!
