Pogovarjala sem se z Barbaro Kuzmič, diplomirano geografinjo, bibliotekarko, refleksoterapevtko, kreatorko svoje lastne naravne kozmetike. Veliko teh znanj je darilo bolezni.
Barbara živi na vasi v bližini Vrhnike. Dobro se poznava. Bili sva sošolki vso osnovno šolo, zato se bova tikali. Po več desetletjih sta se pred sedmimi leti najini poti spet prepletli. Ta pogovor je posledica varne vezi, ki sva jo v tem času stkali.
Dotaknili sva se hude bolezni, ki je Barbaro doletela pred štirinajstimi leti. Diagnoza rak in izkušnja v psihiatrični bolnišnici sta bili zanjo naravnost grozni. Najin skupni namen je, da vam pomagava prepoznati darilo bolezni, naj se to sliši še tako težko.
Pogosto izvemo, da smo bolni povsem po naključju, na kakšnem obdobnem pregledu. Barbara, kako so pri tebi ugotovili, da imaš raka?
Tega se še danes, po skoraj štirinajstih letih, zelo dobro spomnim. Bilo je na začetku julija, tik preden naj bi odšli na morje. Ležala sem na hrbtu in delala vaje za krepitev trebušnih mišic. Ko sem trebuh potegnila noter, se na desni strani ni nič spremenilo, kot da bi ostal nek »kupček«. Takoj sem vedela, da to ne obeta nič dobrega.
Poklicala sem v zdravstveni dom. Pred tem osem let nisem bila pri zdravniku, niti izbranega zdravnika nisem imela. Nakar se je vse odvijalo z bliskovito hitrostjo. Ultrazvok, urgenca in potem šok. Tumorski markerji so bili grozovito visoki in za tisti »kupček« se je izkazalo, da je tumor. »Tumor v velikosti otroške glavice«, sem kasneje prebrala v odpustnici.
Sledil je cel kup pregledov in preiskav. Komaj sem vse dojemala. V štirinajstih dneh sem bila operirana. Na moj dvaintrideseti rojstni dan mi je zdravnik razložil, kako bo potekala operacija. Odstranili naj bi mi tumor in desni jajčnik. Kakšno darilo za rojstni dan.
Ko sem se po operaciji prebudila iz narkoze, vsa v cevkah, je prišel zdravnik in mi našteval, kaj vse so mi odstranili. Tumor, maternico in oba jajčnika. To je bil zame res velik šok. Spomnim se, da sploh nisem mogla jokat. Tako zelo sem bila žalostna. Pri dvaintridesetih letih sem čez noč padla v umetno meno.
»Komu naj vse to povem, kdo me bo poslušal, komu lahko to zaupam?« samo to mi je rojilo po glavi. Začarani krog strahov. To je prestrašilo tudi moje starše in takrat nista videla druge rešitve, kot da me peljeta v Polje.
Po operaciji ti je zdravnik rekel, da nikoli več ne bo, kot je bilo. Kako si to sprejela?
Ob teh besedah se mi je kar stemnilo pred očmi ...
