Ana in Matjaž Corel

Življenje je treba živeti

Že dvajset let potujeta, se zbujata v slikovitih puščavah Afrike, med vrvežem ribičev samotnih indonezijskih otočij, sredi molitve menihov mogočne Himalaje, v objemu bosih in nasmejanih otrok vročega Madagaskarja. Zemlja je lepa, sploh če zavijemo stran od ustaljenih turističnih poti, povesta Ana in Matjaž Corel, fotografa, raziskovalca lepot narave in predvsem ljudi, ki sta za potovanja navdušila tudi najmlajšega člana družine, sedemletnega Jako.

Foto: Roman Šipić

Lani so se za tri mesece podali na pot od Sumatre do Tibeta, leto prej so spoznavali skrivnosti odmaknjenih plemen Namibije ...


Ujela sem vas doma, ampak najbrž imate v mislih že naslednja raziskovanja. 

Matjaž: Pravzaprav res. (smeh) Za prvi maj se odpravljamo na potovanje s kajaki po morju, obredli bomo Kornate, junija gremo raziskovat lepote Provanse, jeseni pa na daljše potovanje. Najverjetneje jo bomo mahnili v Azijo, a nisva še povsem odločena, kam. Bo pa to zagotovo posebno potovanje, saj ga načrtujem za svoj 40. rojstni dan. 



Zaupajte nam, kako sta začela potovati, katera je bila vajina prva pot. 

Ana: Skupaj sva že vse od študentskih let in prvo leto najine zveze nisva šla nikamor, niti za vikend ne. Potem je bilo Matjažu dovolj in je predlagal: »Kaj če bi šla za dva meseca v Mehiko, da vidiva, ali je to res to. Ali se bova pobila ali pa bova preživela.« V Mehiki je bilo, seveda, super in od takrat vsako leto potujemo, zdaj tudi skupaj z Jakom, ponavadi se odpravimo na več krajših potovanj in eno daljše. 

Matjaž: Po Mehiki sva se odpravila na Kitajsko, ki je bila pred 20 leti povsem drugačna kot danes, kot bi se znašla na drugem planetu, nihče ni znal angleško, na poti sva imela ogromno zapletov, bilo je res divje. Spoznala sva, da bolj ko se odmikava od turističnih središč, lepše, bolj pristno je, ljudje so prijaznejši, tudi hrana je veliko boljša tam, kjer jedo domačini. Prepotovala sva ogromno Afrike, na poročno potovanje sva se odpravila na Madagaskar, kjer sva živela v najbolj odmaknjenih predelih. Spominjam se, da nama je nekega dne gospod, ko sva prišla k njemu na obisk, podaril živo kuro. Sprva nisva vedela, kaj naj počneva z njo, potem pa smo skupaj pripravili odlično juho. (smeh) Madagaskar je edina destinacija, kjer sva bila dvakrat. 



Ernest Hemingway je zapisal: »Če sem kdaj videl čarobnost, je bilo to v Afriki.« Je Afrika tudi za vaju nekaj posebnega? 

Ana: Afrika je zagotovo nekaj posebnega, ali ti je zelo všeč ali pa se ti na prvem potovanju zameri, saj zna biti tudi zelo kruta. Ljudje pač neradi gledajo revščino, lakoto, umiranje otrok na ulicah, marsikoga pa to tudi ne zanima. 

Matjaž: Mislim, da so potovanja z otroki, če se nanje dobro pripraviš, precej varna, vsak lahko potuje z otroki. Seveda pa moraš pot prilagoditi svojemu znanju in potem graditi naprej. 

Matjaž: Meni je v Afriki pa tudi v odročnih delih Azije najbolj všeč to, da si ljudje še vedno vzamejo čas za družino. Pri plemenih, ki smo jih obiskali, Himbah, Hakaonah, Bušmanih, zjutraj najprej vstane oče, zakuri ogenj, pridružijo se mu otroci, se posedejo okrog ognja in se, medtem ko mama pripravlja zajtrk, začnejo pogovarjati. Nato vsak poprime za svoje delo, otroci gredo past koze, dekleta pospravljajo bivalne prostore, ženske nabirajo hrano, vsak natanko ve, kaj je njegovo delo. In ko se zvečer vsi utrujeni vrnejo, se spet posedejo okoli ognja, pridruži se jim dedek, pripoveduje zgodbe, otroci se igrajo, hecajo ... Res lepo. Fascinantno je, kako so ljudje v Afriki med seboj povezani, v zahodnem svetu pa si vzamemo premalo časa zase in za drugega. 



Nikoli ne potuj s tistim, ki ga nimaš rad, pravijo. Potovanja nas povežejo, tudi kot družino. Kako pa je potovati v tako oddaljene in pogosto neobljudene kraje z majhnim otrokom?

Matjaž: Ko je na svet prišel Jaka, sva potovanja prilagodila njemu. Začeli smo z Evropo, ko je bil star šest mesecev, smo se podali na kampiranje po Korziki, in takrat sva spoznala, da je v pot treba vložiti veliko truda, da se je treba prilagoditi otrokovemu ritmu, a je na koncu vse poplačano. Res je, potovanja z otrokom družino zelo povežejo, skupaj smo 24 ur na dan, brez računalnika, mobitela in drugih motečih dejavnikov, kar nam je zelo všeč. (smeh) Korziki je sledil »road trip« po Skandinaviji, obiskali smo Kanarske otoke, ki so odlična izbira za družine z otroki, še posebej mi je bil všeč otok Fuerteventura, prepotovali smo Španijo in Portugalsko, kjer smo spali na plažah skupaj s surferji, prvo večje potovanje z Jakom pa je bilo kampiranje po zahodni obali Amerike, ko je imel štiri leta. Mislim, da so potovanja z otroki, če se nanje dobro pripraviš, precej varna, vsak lahko potuje z otroki. Seveda pa moraš pot prilagoditi svojemu znanju in potem graditi naprej.

Ana: Z Matjažem se velikokrat pogovarjava, kako se je popotništvo spremenilo v zadnjih desetih letih. Danes se ljudje na potovanjih skorajda ne pogovarjajo, temveč buljijo v svoje telefone, nenehno so na facebooku, vse informacije najdejo na spletu, sploh nočejo imeti opravka z drugimi ljudmi. 

Ana: Otrok ni nikakršna ovira pri potovanjih, temveč ti odpre zadnja vrata, ki so zaprta. Ogromno domačinov se namreč sprašuje, zakaj popotniki potujemo sami, zakaj nihče s seboj ne vzame otroka. Če greš na pot z njim, te sprejmejo, postaneš eden izmed njih. To je bilo zelo očitno v Namibiji, ko smo želeli obiskati vas plemena Himbe. Pred vstopom v vas je na vrhu hriba stal ogromen plemenski vojščak, meter devetdeset, bil je skoraj povsem nag, v rokah je držal le ogromno mačeto. Z vodnikom sta se nekaj pregovarjala, a sta bila drug do drugega precej nestrpna, da me je postalo kar strah. Z Matjažem sva stopila iz džipa, a ni nič pomagalo. Potem pa je kar naenkrat pred vojaka pritekel Jaka s kroksi in ga pozdravil v njihovem jeziku: »Moro, moro!« Ko ga je vojak zagledal, se je začel smejati na ves glas, rekel je: »Pridite, dobrodošli!« In potem nas skoraj niso spustili domov, tako radi so se igrali z Jakom.



Morda tudi zato, ker vidijo v otrocih iskrenost, v odraslih belcih pa predvsem bogastvo, pogosto tudi nespoštovanje. Kakšne izkušnje imate s plemeni, z avtohtonimi prebivalci?

Matjaž: S pripadniki plemen nimamo nobene negativne izkušnje, res pa je, da se nekateri ne znajo primerno vesti do njih. Sam si zanje rad vzamem čas, jim pokažem, da me zanimata njihov način življenja in kultura, prva dva dni v roke sploh ne vzamem fotoaparata, ampak se z njimi zgolj pogovarjam, šalim, skupaj gremo v naravo, šele ko si pridobim njihovo zaupanje, začnem fotografirati. Ljudje na vaseh so zelo prijazni, če spoštuješ njihove navade, običaje in zakone; tisti, ki ima najmanj, te bo prvi povabil k sebi in ti dal zadnji košček kruha, saj je tako vesel, da si ga prišel pogledat. Ne glede na versko pripadnost, barvo kože, kraj in način življenja, ne glede na to, koliko denarja imajo, so ljudje na podeželju zelo dobrosrčni. Veliko bolj kot v mestih.

Matjaž: Mislim, da bi moral vsak otrok zahodnega sveta vsaj enkrat obiskati Afriko, videl bi, da določene stvari niso samoumevne. Potovanja so nekakšna šola za življenje in iskreno upam, da bodo Jaku koristila, da mu bo to ostalo. 

Srečate veliko popotnikov, ki jih prav tako zanimajo ljudje, njihov jezik, kultura?

Ana: Zelo, zelo malo. Popotnike in turiste zanimajo predvsem lepe puščave, pragozdovi, Unescove zaščite, ne zanimajo pa jih ljudje. Z Matjažem se velikokrat pogovarjava, kako se je popotništvo spremenilo v zadnjih desetih letih; včasih si popotnika redko srečal, a ko si ga, je bil odnos pristen, izmenjala sta si informacije, pogovarjala sta se, skupaj popila pivo. Danes se ljudje na potovanjih skorajda ne pogovarjajo, temveč buljijo v svoje telefone, nenehno so na facebooku, vse informacije najdejo na spletu, sploh nočejo imeti opravka z drugimi ljudmi. Popotnikom je, recimo, všeč, da so videli leva, da naredijo selfi s čredo slonov, domačini, ki živijo nekaj kilometrov stran, pa nikogar ne zanimajo.



Res žalostno. Povejta še malo, kako je bilo v Namibiji, pet tednov ste kampirali v divjini, živeli ste s Himbami, Bušmani. Kako je bila Jaku všeč Namibija, kaj je tam počel najraje?

Ana: Vedno ko se odpravljamo na kakšen »road trip«, Jaku pripravim vaje, liste, s katerimi spoznava državo, v katero gremo, ter zemljevid s slikami, da vrisuje našo pot. V Namibiji pa je bilo toliko zanimivosti, ki jih je videl skozi okno, da je bilo za učne liste bolj malo časa. Videli smo antilope, žirafe, leve, hijene, čredo 40 slonic z mladiči, igral se je v Namibu, najstarejši puščavi na svetu, s sipinami, visokimi 300, 400 metrov, kar je bil zanj največji peskovnik. Zanimivi so bili tudi ljudje; nekateri afriški otroci so prvič videli belega otroka in ko so ga, so se razbežali kot miške, tako so se ga ustrašili, da je bilo res neverjetno. In potem je bil Jaka ves žalosten, ker se nihče ni želel igrati z njim. No, saj so po dveh urah pokukali iz svojih hišk. Pri Himbah, recimo, je spoznal prijatelja, s katerim sta bila res nerazdružljiva, kot da bi bila sošolca, skupaj sta se smejala, igrala, celo skakala po kravjakih. (smeh)

Matjaž: Jaka vedno, ko se odpravljamo k plemenom, naučiva nekaj njihovih besed in tako dobi prijatelje v petih minutah, kamor koli gre. Skupaj igrajo nogomet, se preganjajo, vse se dogovorijo z rokami. In ob tem resnično vidiš, kakšne ovire nosimo v sebi odrasli, jezikovna ovira sploh ni edina.

Matjaž: Namibija je država, ki je primerna za potovanje z otroki, ker je varna, ima urejeno zdravstvo, je nekakšna oaza miru, ki na ogled ponuja veliko zanimivosti, tudi turističnih. 

Menita, da ga je spremenila izkušnja afriških ljudstev, ki na dan porabijo tudi do štiri ure, da si priskrbijo pitno vodo?

Matjaž: Odkar smo obiskali Namibijo, Jaka doma varčuje z vodo, tudi hrane ne mečemo stran. Če česa ne more pojesti do konca, si prihrani za večerjo ali pa se potrudi in skuša vase spraviti še kak košček. Nič mu nisva razlagala, sam je začutil, spoznal, kako se nekateri ljudje v Afriki namučijo za hrano in požirek vode. Mislim, da bi moral vsak otrok zahodnega sveta vsaj enkrat obiskati Afriko, videl bi, da določene stvari niso samoumevne. Potovanja so nekakšna šola za življenje in iskreno upam, da bodo Jaku koristila, da mu bo to ostalo.



Nočem biti črnogleda, ampak če mi kdo omeni odmaknjene predele Afrike v povezavi z otroki, najprej pomislim na strupene pajke in škorpijone, bivole, leve, malarijo, dengo in še na vrsto drugih bolezni.

Matjaž: V sklopu priprav na potovanja, ki trajajo pet, šest mesecev, se najprej pozanimava, ali je država dovolj varna, da tja peljeva Jaka. Če ugotoviva, da je tveganje preveliko, kot je, recimo, na Madagaskarju in v številnih drugih afriških državah, potem tja ne gremo. Namibija je država, ki je primerna za potovanje z otroki, ker je varna, ima urejeno zdravstvo, je nekakšna oaza miru, ki na ogled ponuja veliko zanimivosti, tudi turističnih. Vseeno pa obstaja nevarnost, da tam staknemo kakšno bolezen, zato smo vsi cepljeni proti hepatitisu A in B, če gremo na malarična območja, jemljemo antimalarike. Na najinih poteh sva videla že ogromno bolnih popotnikov, tudi sam sem že zbolel za tifusom, tako da bolezni na potovanjih jemljeva skrajno resno.

Ana: Če se odpravimo v odmaknjene kraje, vzamemo s seboj satelitski telefon, da lahko, če gre kaj narobe, pokličemo reševalno ekipo. Pri sebi imamo tudi tri, štiri kilograme zdravil, antibiotikov, zdravil proti alergijam, repelentov proti pikom pa tudi injekcij, sterilnih igel. S tem zmanjšamo tveganje bolezni in upamo, da bo vse v redu.



Pa je bilo doslej vse v redu?

Matjaž: Nekajkrat smo že obiskali bolnišnico. In imeli eno večjo nesrečo v Tibetu.

Ana: Trenutno Jaka potrebuje družbo, vrstnike, in Slovenija je zelo primerna država za vzgajanje otroka. Pa tudi lepa in varna. Velikokrat se ne zdi tako, a stvari tu so precej urejene. 

Kaj se je zgodilo?

Matjaž: V idilični, odmaknjeni tibetanski dolini sem padel z lestve, ki ni bila dobro pritrjena, v trimetrsko globel. Zlomil sem si roko in rebra, imel sem tudi notranje krvavitve pljuč, tako da so me komaj rešili. Da ne omenjam, da rešilec ni hotel priti pome, ker smo bili v odročnem kraju na 4000 metrih nadmorske višine, tako da smo se na pot podali z avtom, in da so me v kitajsko bolnišnico sprejeli šele po pritiskih veleposlaništva in zavarovalnice, čeprav sem bil v kritičnem stanju. Imam srečo, da se je tako končalo.

Ana: Od takrat vsem popotnikom svetujeva, naj ne varčujejo pri zavarovanju. Zavarovalnica je morala plačati več kot 50.000 evrov, da so Matjaža spravili domov.



Ne morem verjeti, obkrožila sta najbolj divje predele Afrike, kjer mrgoli krokodilov, pajkov in kač, se vozila s pokvarjeno ladjo v morju, polnem morskih psov, skorajda končala v zaporu, ker so vaju obtožili vohunstva, na koncu pa Matjaž pade z lestve pri najbolj miroljubnem narodu na svetu!

Ana: Ja, in mislim, da bi se nam to lahko zgodilo kjer koli, tudi doma.

Matjaž: Tudi jaz do tiste hiše ne čutim nikakršne zamere, še bi se vrnil tja, ker je bilo tako lepo. To se je pač zgodilo in vesel sem, da se je dobro izšlo. Življenje je treba živeti, vsak dan nam je podarjen, izkoristimo ga stoodstotno, ali doma v Sloveniji ali kjer koli na svetu. Zavedati se je treba, da se lahko že jutri vse spremeni.



Sta že našla kotiček na Zemlji, kjer bi želela ostati za vedno?

Matjaž: Jaz bi šel na kak tropski otok, živel bi ob simpatični ribiški vasici in lovil ribe. Prej ali slej bi našel še kaj drugega, s čimer bi se zamotil.

Ana: To bi bilo vsem trem zelo všeč, vendar menim, da trenutno Jaka potrebuje družbo, vrstnike, in Slovenija je zelo primerna država za vzgajanje otroka. Pa tudi lepa in varna. Velikokrat se ne zdi tako, a stvari tu so precej urejene.



Tudi Slovenija v sebi skriva bisere, ki jih odkrijemo, če s cest zavijemo na prašne steze, kolovoze. Nam zaupata kakšne?

Matjaž: Res je, ko fotografirava poroke, znova in znova ugotavljava, kako slabo poznamo Slovenci svojo deželo. Ima toliko idiličnih krajev, ki jih je vredno obiskati, recimo Fužinske planine nad Bohinjskim jezerom, kjer kraljuje planina Krstenica, pa Posočje, kjer najdemo zelo zanimiva, manj obiskana slapova Sopota in Virje, pohod do Črnega jezera na Pohorju je resnično pravljičen. Kraška vrhova Kojnik in Golič ponujata edinstvene razglede do slovenske obale, nepozabna je tura na Vošco z razgledom na Julijske Alpe. Lahko pa se odpravite na avanturo s kanujem po Cerkniškem jezeru, ki je tik pred poletjem ponavadi še polno vode. Lepih poti je veliko, odkrijte jih!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE