Živo srebro: Kako lahko ta nevarna kovina zaide v naše telo?
Živo srebro je tekoča kovina srebrno-bele barve, ki jo uvrščamo med težke kovine. Je ena najbolj problematičnih strupenih kovin, kar jih poznamo. V človeško telo lahko zaide na različne načine, nato pa se v njem kopiči skozi čas. Ko je presežena določena meja, se lahko pojavijo hude zdravstvene težave, ki pa jih običajno ne bomo več znali povezati z vzrokom.
Zakaj predstavlja živo srebro tolikšno nevarnost za zdravje, na kakšne načine lahko pridemo v stik z njim in kako ga lahko izločimo iz telesa?
Glede na znanstvene raziskave lahko prisotnost živega srebra v telesu prizadene živčni sistem, povzroči trajne poškodbe možganov, posledično pa okvare zaznavanja, koordinacije in občutenja. Poleg tega lahko pride do poškodb ledvic in drugih notranjih organov. Razvijejo se lahko tudi anksioznost, depresija, mišična oslabelost in težave pri hoji.
Zastrupitev z živim srebrom lahko prepoznamo po razdražljivosti, tresenju, težavah s spominom in poslabšanju vida ali sluha. Ob kratkotrajni izpostavljenosti živemu srebru lahko pride do povišanja krvnega tlaka in srčnega utripa, bruhanja, driske, slabosti, kožnih izpuščajev in dražečih oči.
Še posebej nevarno za dojenčke in otroke
V zadnjih letih je bilo opravljenih veliko študij o vplivih živega srebra na človekovo zdravje, ki so med drugim pokazale na tesno povezavo med povišanimi koncentracijami te nevarne kovine v telesu ter demenco, Alzheimerjevo in Parkinsonovo boleznijo, multiplo sklerozo, resnimi težavami s ščitnico in z drugimi bolezenskimi stanji.
Živo srebro lahko še posebej močno prizadene dojenčke in otroke, zato bi morale biti glede njegovega potencialnega vnosa zelo previdne tudi nosečnice in doječe mame. Slednji lahko namreč pri njih poleg že naštetega povzroči težave pri razvoju motoričnih sposobnosti, govora in jezika ter vizualno-prostorskega zavedanja.
Če pride do zastrupitve z živim srebrom ali do ugotovljenega resnega presežka tega elementa v telesu, se zdravniki običajno odločijo za kelatno terapijo, druge metode so še: terapija z ogljem, izpiranje celotnega črevesja, dializa in transfuzija.
Problematične predvsem velike ribe z dolgo življenjsko dobo
Živila, ki so najbolj obremenjena z živim srebrom, so ribe in druga morska hrana. V telesih morskih organizmov se namreč skozi čas nabirajo zaloge živega srebra iz okoliške vode.
Ker nam morska hrana prinaša številne koristi za zdravje, pa ni priporočljivo, da bi jo zaradi tega kar izločili iz jedilnika, je pa smiselno, da z njo ne pretiravamo (en do dva ribja obroka na teden naj bi bila po pričevanju strokovnjakov varna) in da posežemo po morski hrani, ki velja za manj rizično.
Morski organizmi, kot že omenjeno, živo srebro vase skladiščijo iz okoliške vode. Tako se je dobro pozanimati, v kako onesnaženih vodah je živela riba ali drug morski organizem, preden je pristal na našem krožniku, s čimer se lahko izognemo nakupu rib iz najbolj onesnaženih morij.
Dobro se je zavedati, da so najbolj problematični vodni organizmi z dolgo življenjsko dobo, saj so se toksini v njih kopičili daljše obdobje. Prav tako večjo nevarnost predstavljajo ribe, ki plenijo druge ribe, tiste pa se prehranjujejo še z manjšimi ribami. Ribe, ki so na koncu prehranske verige, namreč vsebujejo največje količine živega srebra.
Tako lahko največ živega srebra zaužijemo z morskimi psi, mečaricami, skušami in s tuni (še posebej večjimi vrstami le-teh), medtem ko za bolj varne in priporočljive s tega vidika veljajo girice, sardele, sardine, lignji, losos, oslič, brancin in vse vrste rakcev. Dobro je vedeti, da so pri pripravi priljubljene japonske specialitete sushi uporabljene ribe, ki sodijo med bolj tvegane.
PREBERITE ŠE -> Presenetljivi učinki kombuče na zdravje (a samo, če jo uživamo tako)
Živo srebro se postopoma sprošča iz amalgamskih plomb
Naslednji pomemben vir živega srebra so amalgamske plombe, ki jih zobozdravstvo vse bolj umika iz ponudbe, nekatere države, kot sta Norveška in Švedska, pa so jih tudi zakonsko prepovedale.
Vseeno se te še vedno nahajajo v ustih številnih Slovencev. Amalgamska plomba je v 50 odstotkih sestavljena iz živega srebra, v njej pa lahko najdemo tudi srebro, kositer, baker ter manjše količine indija, paladija in cinka. Ena taka plomba naj bi vsebovala kar 750-1000 miligramov živega srebra.
Znanstveniki so dokazali, da se iz takih plomb skozi čas sproščajo hlapi živega srebra, ti pa nato z zaidejo tudi v druge dele telesa.
Živo srebro naj bi se iz zobnih zalivk izločalo predvsem pri žvečenju, umivanju zob in pri izpostavljenosti višjim temperaturam, kakršne so na primer v savnah.
V raziskavi, ki je potekala med letoma 2015 in 2016, so potrdili korelacijo med amalgamskimi plombami in pojavom artritisa; več plomb iz živega srebra, kot so imeli udeleženci, večja je bila verjetnost, da bodo zboleli za to boleznijo.
PREBERITE ŠE -> Zakaj bi si počitek morali privoščiti pogosteje in brez slabe vesti?
Zaradi vseh tveganj za zdravje, ki jih to s sabo prinaša, se čedalje več ljudi odloča za odstranitev tovrstnih plomb in nadomestitev z belimi.
Se pa ravno z odstranitvijo amalgamskih plomb lahko v telo sprostijo še toliko večje količine živega srebra, zato je za tak poseg treba najti zobozdravnika, ki bo upošteval vse varnostne protokole, s katerimi bo poskrbel za to, da bo v čim večji meri preprečil škodljive posledice.
Odstranitev amalgamskih plomb v nosečnosti in v času dojenja je strogo odsvetovana. Strokovnjaki priporočajo, da pred in po posegu telo oskrbite s potrebnimi vitamini in minerali.
Še posebej priporočljivo je uživanje živil, bogatih s klorofilom (alge, čemaž in koprive), saj je za slednjega značilno, da pomaga hitreje izločiti živo srebro iz telesa.
V stik z živim srebrom pa lahko pridemo tudi na druge načine. Nahaja se v živosrebrnih termometrih, v varčnih sijalkah in baterijah (ki predstavljajo nevarnost, če se razbijejo), v določenih izdelkih za nego kože in v nekaterih cepivih.
Ta težka kovina je v nekaterih vrstah nakita, izpostavljeni pa so ji lahko delavci v nekaterih industrijskih obratih, kjer živo srebro uhaja v zrak.
