Zakaj zbolimo? To so najpogostejši vzroki hudih bolezni (po mnenju strokovnjakov)

Človeški instinkt je, da začnemo kopati za vzroki, ki pripeljejo do bolezni. In čeprav časa ne moremo zavrteti nazaj ter spremeniti preteklosti, nam bolezen ponudi priložnost, da ozavestimo škodljive vzorce in začnemo živeti bolje.

Tako so prepričani tudi strokovnjaki z najrazličnejših področij življenja, od zdravnikov do psihologov in terapevtov, ki vsi po vrsti opozarjajo, da so hude bolezni prej posledica duševnih kot pa fizičnih dejavnikov. Prepoznajmo in omejimo jih, še preden povzročijo škodo v našem telesu. 

Kot nam je v zadnjem intervjuju zaupala priznana hrvaška kirurginja dr. Nela Sršen, h kateri se po pomoč zatekajo težko bolni ljudje z vsega sveta, in katere knjiga Rak duše je po desetih letih še vedno iskana, zbolimo takrat, ko maltretiramo svoje telo, da postane suženj našega duha. 

Nela Sršen Foto: Roman Šipić/ Delo

»Poglejte, prav za vsakega svojega pacienta, in bilo jih je tisoče, sem vstopila v njihovo življenjsko anamnezo. Vsa ta leta so zgolj potrjevala mojo prvotno tezo, da to, kako živimo, ta naša bit, če hočete, vpliva na zdravje naših organov, na to, ali zdravje ohranjamo ali nam začne pešati,« nam je povedala in razložila, da se žal premalo ljudi zares zaveda svojega življenjskega sloga.

»Res je, da ima naše telo odličen mehanizem, ki je sposoben kompenzirati pomanjkljivosti. A tudi ta ima svoje meje. V nas je neke vrste tendenca, da rinemo v napačno smer. In šele ko zbolimo, ko se nam "nekaj zgodi", se začnemo zavedati, kaj smo si nakopali.« 

Podobno razmišlja tudi svetovno znani bioterapevt Zdenko Domančić, ki je s svojo metodo energetskega zdravljenja pomagal več kot milijonu ljudi in izobrazil številne terapevte pri nas in po svetu. Domančić je prepričan, da človek zboli zaradi čustev, in to predvsem dveh. 

Zdenko Domančić Foto: Jože Suhadolnik/delo

Prvo je povezano z nemogočimi željami, nam je bioterapevt v intervjuju razložil pred leti. »(Človek) Zboli tisti trenutek, ko so njegove želje zunaj resničnih možnosti. Torej: čim se želje z resničnostjo izključujejo, se človek razboli. Želje, ki so nad resničnimi možnostmi, človeka zlomijo. Želje mora biti mogoče izpolniti. Doseči. Čim so zunaj dejanskih možnosti, človek zboli.«

Drugo problematično čustvo pa je strah, in tega je bilo veliko prisotnega med epidemijo, ko smo znova govorili z Domančićem. Takrat je v intervjuju opozoril: »Strah je sam po sebi bolezen! Tega ni mogoče dovolj poudariti. Če je človeka dalj časa strah, se mu začnejo naglo sesuvati vsi obrambni sistemi.« 

Strah na telo učinkuje kot negativni stres, stres pa je hkrati postal stalna spremljevalka našega vsakdana. In prav stres je tista stvar, na kateri temelji večina avtoimunskih in psihosomatskih bolezni, je prepričan Stjepan Domančić, prav tako bioterapevt in sin priznanega Zdenka Domančića. 

Stjepan Domančić Foto: Vesna Tripkovič Sancin

Stjepan je z očetom delal več kot 30 let, srkal njegovo znanje in pravi, da je bil njegov vrhunski učitelj. Po vsem, kar je v svoji karieri že videl in doživel, nam je v pogovoru zaupal, da naša telesa danes preprosto ne zmorejo več prenesti količine stresa, ki smo ji nenehno podvrženi. »Ker ni počitka, se pojavljajo motnje v organizmu, izgorelost, fibromialgija in druge avtoimunske bolezni,« ugotavlja in opozarja, da jih je zaradi sodobnega načina življenja izrazito več.  

K nastanku bolezni veliko prispevajo tudi naši miselni vzorci, pravi Drago Šušnjara, terapevt bioenergije in Domančićev učenec.

»Ko se rodimo, imamo fizično genetiko po očetu in po mami. Če ima denimo oče Crohnovo bolezen, vi pa živite mladostniško življenje z materjo, imate fizično predispozicijo za kronično vnetno črevesno bolezen, vendar je zaradi drugačnih miselnih vzorcev ne boste sprožili. In nasprotno,« nam je zaupal v intervjuju.

»Temu, kar nosimo s sabo, se ne moremo izogniti, od tega, kako živimo in kakšne razmere za življenje imamo, pa je odvisno, ali bomo na delu, kjer smo genetsko tanki, zboleli ali ne. Telo nam govori. Pošilja nam telegrame. Če opozorila ignoriramo ali samo z zdravili utišamo, smeri pa ne spremenimo, bomo enkrat dobili paket. Paket pa je bolezen. Če nas ta bolezen ničesar ne nauči, se nam bo ponovila, morda celo ne bomo preživeli. Če nas nekaj nauči, je osnova, da se nam ne ponovi, da se začnemo mi spreminjati.« 

Drago Šušnjara Foto: Črt Piksi

Šušnjara ob tem poudarja, da se moramo sprememb lotevati nežno, ne pa naenkrat postaviti sveta na glavo.

»Že če v svoj način razmišljanja vnesemo malo več tolerance, se nam bo spremenil način življenja in imamo toliko manj možnosti, da ponovno zbolimo.« 

Da so misli, čustva in tudi medosebni odnosi lahko sokrivi za nastanek bolezni, meni tudi hrvaški terapevt, sociolog in priljubljeni avtor knjig s področja psihologije in duhovnosti Bruno Šimleša. V pogovoru nam je razkril, da imajo veliko težavo z boleznijo prav dobri ljudje, saj vsi nekako naivno upamo, da se slabe stvari dobrim ljudem ne dogajajo. To ne pomeni, da se slabim ljudem ne, ampak je problem predvsem v tem, »da dobri ljudje pogosto niso dobri do sebe« in zbolijo zato, ker vedno poskrbijo za vse druge, samo zase ne. 

Bruno Šimleša Foto: Leon Vidic/delo

»Dobri ljudje se zelo bojijo, da bodo prizadeli druge, zato na koncu prizadenejo sebe, svoje želje in potrebe postavljajo na zadnje mesto, a v resnici je tako, da moraš enkrat postaviti svoje potrebe na prvo, drugič pa na 17. mesto,« svetuje Šimleša. 

Navsezadnje pa je pot v bolezen lahko tudi egoizem, je prepričan bioterapevt Šušnjara.

»Zbolimo zaradi lastnega ega. Saj poznate pregovor Greš mi na jetra. Veste, koliko ljudi je umrlo, ker so zboleli na jetrih?! Pa je šlo morda za prerekanje zgolj okoli metra zemlje. Z glavo ne smemo skozi zdi, če hočemo ostati telesno in umsko zdravi. Prevladati mora razum, ne ego. Večina bolezni in stanj odraslih je posledica nerazumnega življenja, ki ga vodi ali ego ali žalost.« 

PREBERITE ŠE -> Dr. Marko Jug: V medicini poznamo stanja, ko človek umre od žalosti

V preteklem intervjuju je Šušnjara spregovoril tudi o tem, zakaj zbolijo otroci. Po njegovem mnenju so velikokrat žrtve ambicioznih staršev s prevelikimi pričakovanji. 

»Otroci delujejo instinktivno, borijo se in v želji, da bi staršem ugodili, se izčrpavajo, telo pa začne manifestacijo bolezni na področju, na katerem so genetsko šibki.«

K sreči so otroci bolj nagnjeni k temu, da po izbruhu bolezni spremenijo svoje delovanje in preprečijo ponovitev bolezni, pravi Šušnjara. »Ko otroci resno zbolijo, v nekaj mesecih "odrastejo". Ne vem, po kakšnem ključu, vendar ti otroci tudi svoje starše spremenijo v načinu razmišljanja. Veliko mladih staršev prevzgojijo, da drugače živijo. To ne pomeni, da starši postanejo boljši, ampak da postanejo to, kar so,« nam je zaupal in dodal:

»Zato staršem nenehno ponavljam, da so jim otroci podobni po genetiki in vzorcih, ne pa tudi v njihovem osebnem dometu. Na primer, ne zahtevajte od njih petice, če je njihov domet trojka. Ne tecite pred časom, predvsem pa s pričakovanji ne ogrožajte zdravja otrok.«