To drevo, ki raste po celi Sloveniji, ima užitne liste, plodove in gobe
Če mogočni hrast velja za kralja med drevesi, je bukev kraljica. Vsekakor so ji tako pravile številne kulture po svetu, vključno z našimi predniki, ki so bukev imenovali tudi mati gozdov. Bukev je skozi človeško zgodovino različnim civilizacijam simbolizirala različne stvari. Najpogosteje so jo povezovali z ženskostjo, radodarnostjo, blaginjo in modrostjo.
Bukev je omenjena tako v grški mitologiji – iz njenega lesa naj bi Jazon izdelal ladjo Argo – kot v rimski, Stari Rimljani so to drevo namreč častili, ker naj bi pripadalo Diani, boginji plodnosti, lune, lova, gozdov in divjadi.
Bukev je imela pomembno mesto tudi pri Keltih. Ti so verjeli, da pooseblja modrost, zato naj bi uživanje bukovih plodov osebi podarjala znanje. Imenovali so jo celo »drevo želja« in jo povezovali z vilami. Izročilo pravi, da je odpadla bukova veja vilinsko povabilo k uresničitvi hrepenenj, zato so ljudje pobirali veje, nanje zapisali svoje želje in jih zapičili v zemljo, saj naj bi jih tako uslišala vilinska kraljica, ki je po keltskem prepričanju prebivala v podzemlju.
Kelti so bukvi prav tako pripisovali zdravilne lastnosti in s prevretkom listov lajšali otekline. Zdravilne učinke so potrdile tudi raziskave, ki so pokazale, da bukovo lubje in listi vsebujejo kemične spojine, ki pomagajo pri razjedah (predvsem v trebuhu) in lajšajo simptome griže, nalezljive črevesne bolezni, uživanje bukovih listov pa naj bi še čistilo prebavo in spodbujalo apetit.
Zanimiva je tudi etimologija latinske, angleške in slovenske besede za bukev. Latinsko poimenovanje Fagus sylvatica izvira iz keltske mitologije, v kateri je bil bog Fagus zavetnik teh dreves. V angleščini bukvi pravijo »beech tree«, a ni bilo vedno tako. V starem angleškem jeziku anglosaščini so jo imenovali »bok«, iz njenega lubja in tanko narezanega lesa pa so začeli izdelovati prve knjige. Etimologi predvidevajo, da prav od tod izvira angleška beseda za knjigo »book«, izredno podobna pa je tudi stara slovenska beseda »bukva« ali knjiga, ki poimenuje hkrati tudi to drevesno vrsto.
Bukev še danes slovi po lesu z izredno gostoto, trdoto, težo in elastičnostjo. Bukovina ima širok spekter uporabe in iz nje izdelujejo pohištvo (predvsem upognjeno), parket, kuhinjske pripomočke, orodje in športno opremo. Ima tudi veliko ogrevalno moč in gori počasi ter daje kakovostno oglje. Z bukovim lesom so tradicionalno dimili ribe, pepel pa je bil cenjen za pranje perila in posode. Iz razčlenjenih bukovih rogovil so izdelovali tudi bajalice, šibe za iskanje vode in zakopanih zakladov.
Ali ste vedeli
Najstarejša bukev v Evropi je stara okrog tisočletje, raste v gozdu na jugozahodu Francije, v kraju Marignac. Strokovnjaki ocenjujejo, da so jo posadili okrog leta 1023, do danes pa je zrasla le 21 metrov v višino, medtem ko po obsegu meri okrog 10 metrov, to pa zato, ker je sestavljena iz več debel. Zaradi tega dejstvo tudi ne velja za najdebelejšo bukev v Evropi. To mesto pripada drugi francoski lepotici v Pirenejih, katere obseg je 9,50 metrov.
Kot najdebelejšo slovensko bukev Zavod za gozdove Slovenije ocenjuje Spolobničarjevo bukev v Stari Oselici na Sovodnjem. Njeno deblo ima obseg 624 centimetrov, vendar pa se na žalost zadnja leta suši. Podobno obsežna je bukev v Kokri, katere obseg meri 610 centimetrov.
Katere dele bukve lahko uživamo?
Užitni so mladi listi bukve in njeni plodovi, ki jih imenujemo žir. Mladi listi imajo prijeten kiselkast okus, zato jih dodajajo v solate pa tudi v osvežilne napitke in limonado. Pomembno je, da naberemo res mlade, ki še niso grenki in pretrdi za žvečenje, prepoznamo jih po svetlozeleni barvi in rahli zaprtosti.
Pri tem upoštevajte pravila nabiralništva in v skrbi za ohranjanje narave dreves ne oskubite preveč. Raje iz več različnih dreves naberite po malo listkov in jih uporabite le za popestritev jedi.
Žira nikar ne jejte surovega
Da bukev začne tvoriti semena, traja kar 40 let, zato boste žir našli le pod »odraslimi« primerki, torej bukvami, ki so na svetu že več desetletji. Žir dozori jeseni in je hrana vevericam, pticam in divjim svinjam, nekoč pa so z njim hranili tudi domače svinje, ki so jih spuščali na pašo pod bukova drevesa.
Žir počiva v bodikavi lupinici, podobni kostanjevim ježicam. Sprva so te zelene, ko dozorijo, pa postanejo rjave. V lupinici se skriva seme, ki je obdano s trdim olupkom, tega je treba pred uživanjem odstraniti. Nekateri to naredijo z nohtom, drugi si pomagajo z nožem.
Seme po okusu spominja na pinjole in tudi velikosti ter oblike je podobne. Je odličen dodatek solatam, smutijem, jogurtu in kosmičem, lahko pa ga posujemo tudi po juhah, testeninah ali drugih jedeh.
Žir uživamo kot dodatek ali začimbo in z njim ne pretiravamo. Nekateri vanj zagrizejo že v gozdu, vendar pa to ni dobra ideja, saj surov vsebuje za organizem nevarne snovi, kot so saponini, oksalna kislina, alkaloidi in tanini. Žir je zato priporočljivo toplotno obdelati (pazljivo ga popečemo v ponvi ali pečici), saj s segrevanjem nevarne snovi uničimo in ga naredimo lažje prebavljivega. Vsebuje tudi veliko zdravih hranil, zato je dobra popestritev jedilnika.
Nekateri iz žira hladno stiskajo tudi olje, ki je bogato z nenasičenimi maščobnimi kislinami in prijetnega oreškastega okusa (v preteklosti so ga uporabljali celo za razsvetljavo v oljenkah). V Franciji pa oluščeni žir popražijo kot kavna zrna, ga zmeljejo v kavnem mlinčku in iz njega kuhajo aromatični kavni nadomestek.
PREBERITE ŠE -> Breza, zdravilno drevo, ki pozdravi marsikaj
Ne pozabite na gobe, ki rastejo na bukvah
Na deblu bukovih dreves boste pogosto opazili tudi ogromne lesne gobe, ki jih imenujemo bukove kresilke (Fomes fomentarius). So zdravilne in jih lahko uživamo, čeprav imajo v priročnikih oznako, da so neužitne. To so si prislužile zato, ker so kot ostale lesne gobe izredno trde in jih je nemogoče uživati na enak način kot večino užitnih gob. A naj to ne bo ovira, da jih spoznate.
Kot pravi slovenska poznavalka in nabiralka divjih rastlin ter doktorica biokemije in molekularne biologije Katja Rebolj, so to gobe, ki dajejo jedem zanimiv okus in delujejo zdravilno.
»Izsledki raziskav kažejo, da bukova kresilka učinkovito deluje proti bakteriji kandidi in vsebuje učinkovine z močnim protivirusnim delovanjem. Tradicionalno so bukovo kresilko uporabljali za zdravljenje revmatskih bolezni, bolečih menstruacij, hemoroidov in bolezni mehurja. Za zdravljenje je najbolj učinkovita v obliki dvojne tinkture, ki je kombinacija vodne in alkoholne destilacije, a ne pozabimo, da jo veliko lažje uporabimo kot dodatek hrani,« piše v svoji knjigi Narava vedno zmaga.
V njej zaupa tudi način, kako bukove kresilke pripravlja in uživa sama, in sicer kot začimbo v jedeh, ki se kuhajo vsaj eno uro ali več, torej v juhah, enolončnicah in golažu. Ker se tudi po večurnem kuhanju njihova tekstura ne zmehča, jih nareže na salamoreznico na izredno tanke milimetrske rezine ali pa jih zmelje v prah in takšne doda jedem med kuhanjem.
PREBERITE ŠE -> Te gobe so tako zdravilne, da jim pravijo gobe nesmrtnosti, rastejo tudi pri nas
Pri tem dr. Reboljeva še svetuje, da ostranite trosovnico, saj nima dobrega okusa, gobo pa je treba narezati, ko je še sveža, saj potem tako otrdi, da je ni mogoče razkosati. Lahko pa sveže rezine brez zadržkov posušimo in jih shranjene na suhem v kozarcu ali zaprti vrečki, uporabljamo po potrebi.
