red. prof. dr. Milica Antić Gaber

Zaprte ženske nam nastavljajo ogledalo

Po besedah red. prof. dr. Milice Antić Gaber, sociologinje in glavne urednice zbornika Začasno bivališče: Na grad 25, Ig – v sklopu projekta Vključujemo in aktiviramo, ki ga sofinancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, založila in izdala pa ga je Javna agencija za knjigo RS – je naloga tistih, ki se ukvarjajo z družbo in družbenim, tudi opozarjanje na obstoj marginaliziranih skupin. Dostikrat so to ženske. »Izkušnje prestajanja zaporne kazni je treba brati in misliti na ozadju družbenih struktur, ki pomembno določajo individualne priložnosti in manevrski prostor individualnih življenjskih poti. Tudi zato, da se lepega dne ne bi zbudili za zapahi,« je s sodelujočimi raziskovalkami zapisala v uvodu zbirke desetih zgodb žensk, ki prestajajo kazen v edinem ženskem zaporu v Sloveniji.

Kaj je bil vaš vzgib, da napišete knjigo z zgodbami, ki jih pripovedujejo zaprte ženske?

Knjiga življenjskih zgodb Začasno bivališče: Na grad 25, Ig, je že druga knjiga življenjskih zgodb žensk, ki sem jih doslej izdala, in verjamem, da bom še kakšno. V prvi, Na poti do lastne sobe, je objavljenih dvajset življenjskih zgodb žensk, ki so v Sloveniji našle svoj novi dom, prišle pa so iz različnih delov nekdanje Jugoslavije. Njihove zgodbe imajo pomembno skupno točko – najti zase in za najbližje primeren in človeka vreden življenjski prostor. Ko so me v zapor na Igu v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo povabili na pogovor o tej knjigi, se mi je v pripravah na pogovor utrnila ideja, da bi morda lahko naredila tudi knjigo življenjskih zgodb žensk, ki prestajajo kazen zapora. Obe skupini žensk združuje nekaj skupnih točk. Ena je zagotovo vprašanje doma. Iskanje svojega ali boljšega doma; hrepenenje po nečem, čemur rečemo: to je moj dom; kako je živeti, če tega ni. Druga je nevidnost njihovih življenj, problemov in težav. Mimo prvih hodimo, pa jih ne vidimo in jih ne slišimo. Teh drugih pa ne vidimo in ne slišimo, ker so jih odstranili iz našega vidnega polja na rob, v ograjena okolja, jih zaprli za stene gradov, kot je ta na Igu, jih izolirali in le tu in tam v javnost pricurlja kakšna bolj ali manj alarmantna novica.

V zgodbah zapornic je močno izraženo dejstvo, da so bile kot ženske socializirane tako, da morajo potrpeti, se ne smejo upreti, ampak umikati, podrejati, da morajo biti tiho, sebe postavljati v drugi plan, za vsako ceno ohranjati družino, tudi če se dogaja nasilje ipd. 

Katera je ključna sporočilnost izpovedi zapornic z Iga bralkam in bralcem, celotni družbi pravzaprav?

Vsakdo bo po svoje bral njihove zgodbe. Kaj bo v njih videla širša javnost, je težko predvideti. A nekaj sporočil je precej jasnih. Kot denimo: »Tudi me smo samo ljudje. Vsak človek kdaj naredi kakšno napako; seveda so te različne in nekatere so usodne in me smo jih naredile, zato smo zdaj tu. A to še ne pomeni, da si ne zaslužimo poštenega obravnavanja, človeškega odnosa, druge priložnosti. Tudi me smo ranljive in občutljive za krivice.« Večinoma izhajajo iz težkih socialnih razmer ali pa so se znašle v okoliščinah, ki jih niso same znale ali zmogle kontrolirati, kar jih je tudi zapeljalo, privedlo do dejanj, ki jih zdaj obžalujejo. V njihovih zgodbah je močno izraženo dejstvo, da so bile kot ženske socializirane tako, da morajo potrpeti, se ne smejo upreti, ampak umikati, podrejati, da morajo biti tiho, sebe postavljati v drugi plan, za vsako ceno ohranjati družino, tudi če se dogaja nasilje ipd. Eno najpomembnejših njihovih sporočil je, da je v zaporu premalo osebja, ki bi se z njimi ukvarjalo. Poleg tega čutijo močno željo po pogovorih z ljudmi, ki niso del uradnih zaporskih struktur. Sporočajo, da je morda veliko več problemov med njimi samimi kot v odnosu zaporsko osebje – zaprte ženske. One same so zelo različne in zato ne preseneča, če nam sporočajo, da je težko ostati »normalen« v »nenormalnih« okoliščinah življenja, v kakršnih živijo nekatere krajše obdobje, druge pa daljša obdobja – zapor je le totalna institucija. Vsekakor tudi drži, da dobijo premalo pomoči, da bi si po odhodu iz zapora uredile »normalno« in človeka vredno življenje, ki jih ne bi spet postavilo pred enake ali podobne preizkušnje.



V podobah, ki jih imamo o ženskah, zaprtih v edinem ženskem zaporu pri nas, najbrž mrgoli predsodkov, stereotipov in predvsem posplošenih sodb?

Verjamem, da običajni ljudje nimajo – tudi sama je nisem imela – prave predstave o tem, kaj je zapor in kdo so zaprte osebe. Okrog njih so se ustvarile številne stereotipne podobe zločink, morilk, prevarantk, hudobnic, nasilnic in kar je še podobnega. Da bi vsaj nekoliko razrahljali to stereotipno podobo zaprtih žensk, smo se odločile, da jim prisluhnemo. Naj nam same povedo, kdo so, kakšno je bilo njihovo življenje prej in kako se je spremenilo, ko so prestopile »grajski prag«. Zato je ta knjiga kljub trpkosti zgodb, ki so v njej, lahko poučno gradivo za mnoge, ki se tako ali drugače srečujejo in prihajajo v stik z njimi. Poleg zaporskega osebja so to zagotovo še zaposleni v socialnem delu, odvetništvu, sodstvu, pa še vsi mi, ki kadar koli kakor koli pridemo v stik z osebo, ki je bila v zaporu ali ji to šele preti.

Mnoge so svojo pripoved začele s stavkom: »Le kje naj začnem, ko imam toliko povedati.« 

Kako ste osebno doživeli obsojenke, potem ko so se vam odprle in zaupale?

Mislim, da se je med pripovedovalko in menoj ustvaril odnos zaupanja, ki sva ga gojili obe. Predvsem sem jih poslušala, poskušala razumeti, ne pa presojati ali obsojati. V pripovedovalki sem hotela videti žensko, o kateri prej nisem vedela ničesar, za katero vem le to, da jo je v te prostore privedlo neko dejanje, ki ga družbo obsoja. Vedela pa sem, da nam ima veliko povedati. In res je bilo tako. Mnoge so svojo pripoved začele s stavkom: »Le kje naj začnem, ko imam toliko povedati.« Začele pa so tam, kjer so same presodile, da je prav. Kot pravi direktorica zapora na Igu Tadeja Glavica, so nam v svojih zgodbah nastavile ogledalo, tako zaporu, kar je imela v mislih direktorica, kot širši družbi. Upam, da bomo v tej sliki v ogledalu našli marsikaj, kar bo treba v prihodnje spremeniti.



Kakšno vlogo, menite, utegne v njihovem življenju odigrati to, da so vam in drugim avtoricam besedil zaupale svoje pretresljive življenjske zgodbe?

Za mnoge pripovedovalke je bila to priložnost, da se izpovedo, za nekatere je bila osvoboditev, češ, zdaj, ko sem povedala, mi je laže. Nekatere bi govorile še; kar je tudi pomembno sporočilo: želijo se pogovarjati – predvsem želijo biti slišane!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE