Danes je izšla nova pesem Sto idej, vajina prva praznična skladba. Zakaj sta se odločila za praznično tematiko? Slišala sem, da sta ideje nabirali tudi pri oboževalcih na Instagramu.

Zala: Jaz sem ena tistih nadležnih ljudi, ki včasih božične pesmi poslušajo tudi med poletjem. Takoj se vživim v praznično vzdušje. Zato mi je bila všeč ideja, da bi lahko med prazniki (in poleti, hehe) prepevala nekaj čisto svojega, pa tudi zelo sem bila radovedna, kako bi lahko v pesem združila zalagasper vzdušje z zvončki in bleščicami.

Gašper: Opazila sva neko pomanjkanje praznične glasbe mlajše generacije slovenskih glasbenikov. Zato se nama je ta izziv zdel zelo zanimiv. Preden sva začela s pisanjem, sva raziskovala svoje občutke, poglede in prigode iz časa zimskih praznikov. Odločila sva se, da se pozanimiva še pri najinih poslušalcih in tako sva preko Instagrama dobila res izjemen odziv. Z vsemi zbranimi mnenji je bilo, kot da bi pridobila neka čisto nova obzorja dojemanja praznikov. Pri pisanju pa sva se nato osredotočila na tisto najlepše. 

Zala: Zaradi Gašperja sem se naučila, da lahko moje pretirano veselje negativno vpliva na ljudi, ki imajo slabe izkušnje in s prazniki povezujejo negativne občutke, zato se zadnja leta še posebej osredotočam na hvaležnost. 


Ker prihajata iz različnih družinskih okolij, imata na praznike tudi različen pogled. Kako doživljaš praznike ti, Zala in kako ti, Gašper? In kaj sta se naučila drug od drugega pri tem? 

Gašper: Res lahko razumem, ko se kdo za božič počuti tesnobno ali depresivno, saj je v tem času veliko družbenega pritiska, in če ravno prestajaš osebne preizkušnje, jih je težko samo pozabiti. Ker sta moja mami in ati ločena, sem sam imeli tudi nekakšen občutek, da se moram odločati med njima, ta občutek me še vedno rahlo spremlja. Odkar sem na svojem, sem se odločil, da mi je tega dovolj in začel sem se osredotočati na lepe stvari. Čeprav še vedno brez problema prespim novo leto, če se mi tako zdi, uživam tudi v dobrih hišnih zabavah in prazničnih navadah. Odkar pa sem skupaj z Zalo, ki ji je vse to zelo blizu, pa uživam še pogosteje in še bolj.

Zala: Jaz sem kar navdušena nad prazniki, rada imam lučke in toplino ter pričakovanje, ki ga oddaja to obdobje v letu. Moram priznati, da mi je včasih božični večer, ki ga po navadi preživimo s širšo družino, kar stresen, ampak zame se praznično vzdušje začne že veliko prej. Decembra je moje glavno vprašanje, kateri praznični film si bom ogledala tisti večer in katera božična playlista me bo spremljala ob peki piškotov. Sem se pa zaradi Gašperja naučila, da lahko moje pretirano veselje negativno vpliva na ljudi, ki imajo slabe izkušnje in s prazniki povezujejo negativne občutke, zato se zadnja leta še posebej osredotočam na hvaležnost, da mi je dano, da se lahko tako zelo veselim peke piškotov in gledanja filmov. 

Imata morda že kakšno praznično tradicijo, ko sta že toliko let par? 

Zala: Iskreno so prazniki tisti dnevi, ki jih najmanjkrat preživiva skupaj, ker sva vsak s svojo družino. Tako da je morda najina tradicija, da se vidiva, ko je vsega konec in lahko ob filmu Pisma Sv. Nikolaju pojeva preostanek piškotov in potice. 

Gašper: Res lahko razumem, ko se kdo za božič počuti tesnobno ali depresivno, saj je v tem času veliko družbenega pritiska, in če ravno prestajaš osebne preizkušnje, jih je težko samo pozabiti. Ker sta moja mami in ati ločena, sem sam imeli tudi nekakšen občutek, da se moram odločati med njima, ta občutek me še vedno rahlo spremlja. 

Ko govorimo o letošnjih praznikih, seveda ne moremo mimo koronavirusa, ki je močno zaznamoval letošnje leto. Kako preživljata karanteno in kako se spopadata z ukrepi? Sta občutila kakšne stiske? 

Zala: Sva ena tistih srečnih (in zelo hvaležnih) ljudi, ki to leto niso občutili pretiranih sprememb ali negativnih posledic. Če odmislimo, da nama je odpadla večina načrtovanih koncertov, sva svoje dni preživljala precej podobno, kot bi jih sicer. Utesnjuje pa naju misel na to, koliko ljudi je to leto uničilo in kako dolgo bo še trajalo. Pa tudi misel na to, da si zaprt v svojo občino, je kar strašljiva ... 

Vem, da rada potujeta, kako sta letos tešila svoj potovalni duh, ko so nam vsi načrti padli v vodo? 

Gašper: V prvem valu sva se pretvarjala, da je najino stanovanje hostel na Portugalskem. V drugem valu sva vseeno šla na Dansko in na hrvaško morje. Sicer pa sva se ravno marca preselila v večje stanovanje in nama je zelo fino tudi doma. 

Zala: Hecno je, kako se enim ljudem res zdi, da kultura in umetnost nista potrebni, hkrati pa ves čas poslušamo glasbo, gledamo filme, pogrešamo koncerte in gledališke predstave. 

Vama je karantena ponudila tudi kakšne pozitivne spremembe? Je vplivala tudi na vajin odnos, sta si morda zdaj še bolj blizu? 

Zala: Joj, bo sploh kdo verjel, če spet rečem, da se glede tega ni kaj dosti spremenilo? Skupaj živiva in delava že od leta 2018, zato sva že od takrat skupaj praktično 24/7. Hočem reči, da najina karantena v tem smislu traja že dve leti in da sva se morala že zdavnaj navaditi, kako je, če je druga oseba ves čas ob tebi. Po vsem tem času znava že dobro oceniti, kdaj je čas, da se malo odmakneva drug od drugega, trudiva se, da si vzameva čim več časa vsak zase. Ampak k sreči tudi zelo rada preživljava čas skupaj. 

Kako pa dojemata situacijo v kateri so se znašli kulturni ustvarjalci v Sloveniji? Vlada je kar pozabila nanje, razširilo se je tudi javno mnenje, da kultura in umetnost nista potrebni. Vaju ob vsem tem kaj skrbi za vajin poklic? Ker sta predstavnika mlade generacije, nam lahko morda zaupata, ali takšno mnenje prevladuje tudi med mladimi? Ali se bolj zavedajo, da je umetnost nujna za kakovostno življenje in družbo in da je treba podpirati tudi kulturne ustvarjalce? 

Zala: Hecno je, kako se enim ljudem res zdi, da kultura in umetnost nista potrebni, hkrati pa ves čas poslušamo glasbo, gledamo filme, pogrešamo koncerte in gledališke predstave ... Za najin projekt naju to leto ni toliko skrbelo, ker sva imela prihranke in ideje, kaj bi lahko delala, če vse to propade, je pa to sporočilo izjemno slaba popotnica za mlade ustvarjalce in umetnike, ki bi radi funkcionirali v tej državi, ki ji čisto očitno ni zares mar zanje. Zdi se mi, da se mladi dobro zavedamo, kako pomembna je umetnost, kar mi daje upanje, da bo v prihodnje bolj dostopno začeti umetniško dejavnost, s katero se bodo lahko mladi preživljali.