Marta Kelvišar

Za srečo sem se odločila

Opazna v množici. Prodorna z neposrednim pogledom in vztrajna v svojih odločitvah. Napisala ni ene same prošnje za zaposlitev, pa vendar že od svojega 24. leta zaseda vodstvene položaje. Marta Kelvišar je krizna menedžerka in direktorica podjetja Adria Dom. Zdi se, da ji je bila osebnost pripisana z izbiro imena. V hebrejščini je Marta namreč »dama«.

V 24 letih ste zamenjali devet služb. Ali ste tako dobri ali pa se vas delodajalci želijo čim prej znebiti?

(smeh) To presodite sami. Dejstvo je, da nimam napisanega niti življenjepisa. Priložnosti so se mi spontano ponujale. V skupino Adria sem pred 15 leti prišla kot vodja plansko-analitske službe. A zanimalo me je več, zato sem ob delu opravila specializacijoza pooblaščeno ocenjevalko vrednosti podjetij. Pred osmimi leti, ko me je Sonja Gole (generalna direktorica Adrie Mobil, op. p.) spodbudila, da prevzamem sanacijo in vodenje podjetja Adria Plus in pred štirimi leti še Adria Dom, sem pred odločitvijo dobro premislila: bo prevladal pogum ali strah? Danes sem ji hvaležna, da sem bogatejša za vse te izkušnje in ljudi, ki sem jih spoznala. Nikoli nisem izbirala lažjih poti, ampak tisto, ki me je navdihovala. Verjamem, da stvari, prave priložnosti in ljudje pridejo k meni ravno takrat, ko sem pripravljena!

Hišne pomočnice ne potrebujem, saj si v družini razdelimo hišna opravila. Svoj del odgovornosti so prevzeli tudi otroci, kar je dobro, saj so tako imeli priložnost za rast in so danes samozavestni posamezniki z visokimi cilji. 

Je pogum zapisan v genih ali v podzavesti deluje kot odraz upora?

Mislim, da je veliko v genih. Odraščala sem na kmetiji, kjer se nikoli nismo spraševali, ali bomo, kdaj in kako, temveč smo šli in naredili. To mi je dalo zalet, da premislim, se odločim in uresničim. Moja cona udobja so spremembe. Pot je pomembnejša od cilja. Seveda jo nadzorujem, a cilj je zgolj posledica. Pot je tista, ki te kali. Na potovanju do cilja so namreč na preizkušnji lastnosti, kot so vztrajnost, odgovornost, prilagodljivost in inovativnost, ki omogočajo, da ga sploh dosežeš.

Podjetje Adria Dom v Črnomlju ste v kriznih časih toliko dvignili, da ste danes podvojili prodajo in število zaposlenih, petkrat povečali dobiček. Izvažate po vsej Evropi, na Japonsko, celo v Izrael. Ste dobitniki dolenjsko-posavske gazele 2017. Kako delujete kot menedžerka?

Predvsem sem proaktivna. Pri delu sem strastna, zavzeta, predana in pozitivna. To se opazi. Imam občutek, da lahko s to energijo okužim tudi druge. Vesela sem, da tako delujejo tudi moji sodelavci. Tako lahko spreminjamo kulturo podjetja. Nenehno iščemo priložnosti na trgu, razvijamo nove produkte, ustvarjamo trende, iščemo in razvijamo nove poslovne modele ter z vsem tem aktivno sodelujemo pri oblikovanju načinov za kakovostno življenje (zlasti preživljanje prostega časa), kar je v današnjem stresno naravnanem času izjemno pomembno in ni samoumevno. Veliko se povezujemo in sodelujemo z različnimi strokovnjaki, npr. oblikovalci. Tako postajamo močnejši in še bolj verodostojni, kar nam priznava tudi trg. In naš cilj je globalni trg.



Na forumu Slovenian Business Cluba (SBC) pred dobrim mesecem je bila izpostavljena problematika sodelovanja gospodarstva in univerze. Se mladi prepozno uvedejo v prakso?

Ta zavest se mora še zbuditi – ne le na fakultetah, temveč tudi v podjetjih. S fakulteto za arhitekturo izjemno dobro sodelujemo že štiri leta. Pri delu z mladimi imamo dobre izkušnje. Ko vzpostaviš zaupanje, jih pohvališ za njihove odlike ter jim daš ustrezno povratno informacijo, si mladi želijo usmerjanja in tudi nam veliko dajo. Tako dajanje postane obojestranski proces, kar je za uspeh podjetja in posameznika zelo pomembno. Energija, ki jo mladi izkazujejo, je pomembnejša od znanja. Znanje pridobiš, če le imaš dovolj veliko željo in motivacijo.

Skrbite za vitkost podjetja, odrekli ste se tajnici. Tudi za srečanje na Ljubljanskem gradu sva se dogovorili neposredno. Ali sploh kdaj ugasnete mobilni telefon?

Ne. Živim s tem in ni mi moteče. S tem, ko sem dosegljiva, nenehno nadzorujem dogajanje in sem hkrati vedno na voljo za reševanje problemov.

Kot ženska pri vodenju nikoli nisem imela težav. Pri odločitvah spoštujem mnenja drugih. V podjetju ni vrtičkarstva, delovanje je podrejeno procesom. Ne delam razlik zaradi spola, vsi so pomembni pri razvoju delovnega procesa. 

Kaj pa družini? Bližnjim?

Tudi ne. Popoldne, ko sem doma, oz. zvečer. No, saj zvečer me tudi ni. Sem na telovadbi. (smeh) Ko sem doma, imam telefon na tiho, pregledam in na hitro odgovorim.

Telovadite – to je očitno – pa vendar, ali pri vodenju podjetja in treh otrocih najdete čas zase?

Tudi na letalu je navodilo, naj mati najprej nadene masko sebi in nato otroku. Pri iskanju ravnovesja med kariero, zasebnim, družinskim življenjem gre predvsem za postavljanje prioritet, organizacijo časa. Družina me je vedno podpirala. Hišne pomočnice ne potrebujem, saj si v družini razdelimo hišna opravila. Svoj del odgovornosti so prevzeli tudi otroci, kar je dobro, saj so tako imeli priložnost za rast in so danes samozavestni posamezniki z visokimi cilji. Če komu zaupam, so to otroci. Zdaj me ne potrebujejo več toliko (stari so 17–24 let, op. p.). Prišel je čas tudi zame. S telovadbo si polnim baterije. V zadnjih letih pa veliko vlagam tudi vase, saj se posvečam proučevanju t. i. duhovnega kapitala, kvantnega voditeljstva, ki temelji na tem, da smo vsi energetsko povezani, soodvisni drug od drugega. Verjamem v zakon privlačnosti. Od nekdaj verjamem, da se za srečo odločiš, in danes lahko rečem, da sem srečna in zadovoljna. Za srečo sem se odločila in jo živim. Najprej moraš razumeti, spoznati sebe, da lahko razumeš druge. Učim se empatije, vključevanja zaposlenih, spoštovanja različnosti, kreativnosti. Na tem gradim tudi poslanstvo vodenja: energija, vzor, zaupanje. Zavedam se, da sem uspešna toliko, kolikor so uspešni moji sodelavci.



Zagovarjate empatijo, hkrati pa poudarjate, da so interesi podjetja vedno pred interesi posameznika …

Sočutnost je pomembna. Moramo se poslušati, ne smemo pa biti sebični. Ko govorim o empatiji, govorim o tem, da ima ena delavka danes problem, ker potrebuje varstvo, drugi bi delal od doma, tretji ima zdravnika, četrti se slabo počuti. Vse je možno, vendar pričakujem tudi razumevanje v nasprotno smer. Ko so v službi časovni pritiski, se ne sprašujemo, kako in kaj. Mirno podaljšamo delovni čas in zaposleni to razumejo.

V podjetju imate sorazmerno razporejeno žensko in moško delovno silo. Neobičajno je, da je celo med menedžerji polovica žensk!

Narava je sestavljena po principu moški – ženska. To ni naključje. Ko je energija mešana, je kolektiv popoln. Pogovarjamo se drugače. Kot ženska pri vodenju nikoli nisem imela težav. Pri odločitvah spoštujem mnenja drugih. V podjetju ni vrtičkarstva, delovanje je podrejeno procesom. Ne delam razlik zaradi spola, vsi so pomembni pri razvoju delovnega procesa. Ob vsakem doseženem cilju oziroma naši zmagi se zavedam, da je rezultat vseh nas – vseh sodelavcev, ki s predanostjo in ponosom opravljamo svoje delo.

Štejejo doživetja, ki ustvarjajo spomine, ki so naš odlični vir energije tudi v zahtevnejših okoliščinah. Kot je zapisal James Joyce: Dokler imaš neko stvar, ti jo lahko vzamejo. Ko jo daš, ti je nihče več ne more vzeti. Za vedno postane tvoja. 

Tudi vaš mož Marjan Kelvišar je na vodilnem položaju. Psihologi pravijo, da je uspešna žena lahko trn v moževi peti. Ne pravim, da ste uspešnejši od moža, pa vendar …

Zelo se podpirava in si izmenjujeva ideje. On je prvi kritik pri mojih odločitvah, jaz pa njegov. Spodbuja me. Gre za sodelovanje in zaupanje.

Če citiram Alberta Einsteina: »Izboljšanje pogojev v svetu ni bistveno odvisno od spoznanj znanosti, temveč od izpolnitve človeških tradicij in idealov.« Ena vaših življenjskih vizij so bivalni parki za starejše, ki naj bi nadomestili t. i. domoveza starejše občane. Kako blizu ste uresničitvi vizije?

V tujini so bivalni parki praksa. V Sloveniji tu orjemo ledino. Treba je spremeniti urbanizem, pripraviti občinske prostorske plane in predvsem spremeniti miselnost. To pa je velik zalogaj. Starejša generacija si že želi in si bo vse bolj želela humanega in kakovostnega bivanja tudi v tretjem življenjskem obdobju. Bivalni parki so sestavljeni iz mobilnih hišic, ki omogočajo bivanje na svojem in hkrati v sožitju z lokalno skupnostjo. Stanovanjski park s paviljonom za druženje, z vrtom, bližino zdravnika, lekarne … Do uresničitve vizije nas ne loči veliko časa. Podoba krajine je edina, ki zavira podjetniško iniciativo. Mi smo pripravljeni in čakamo, da se kaj premakne tudi na tem področju.



V podjetju pravite, da je pomembneje doživeti kot imeti. Res? Tudi osebno čutite tako?

Želim imeti toliko, da lepo živim. Težko bi se odpovedala hiši in dobremu avtomobilu. Sicer pa si velikega razkošja ne želim in ga ne potrebujem. Obožujem prvobitna doživetja v naravi: piknik na odejici, jutranjo zoro nad Semičem, sončni zahod. Štejejo doživetja, ki ustvarjajo spomine, ki so naš odlični vir energije tudi v zahtevnejših okoliščinah. Kot je zapisal James Joyce: Dokler imaš neko stvar, ti jo lahko vzamejo. Ko jo daš, ti je nihče več ne more vzeti. Za vedno postane tvoja.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE