Nova Zelandija je zibelka adrenalinskih doživetij in pionirka adrenalinskega turizma, zato se je med potikanjem po deželi dolgega belega oblaka skoraj nemogoče izogniti kakšni aktivnosti, ki požene kri po žilah. Otoška država sredi Tihega oceana je raj za vsakovrstno raztegovanje zaspanih krakov, bodisi na številnih pohodniških poteh, v plezališčih ali na smučiščih bodisi v kolesarskih parkih, podzemlju ali na vodni gladini oziroma pod njo.

Srk ali dva iz adrenalinske čaše Nove Zelandije
Ste za srk ali dva iz adrenalinske čaše na drugem koncu sveta? Na svoj račun pridete na raftanju, tudi podzemnem, med potapljanjem ali raziskovanjem s štirikolesnikom, akrobacijami z gorskim kolesom, jadralnim padalom ali kajakom, kličejo soteskanje, rečno sankanje, vožnja z gliserjem čez slapove, hoja po ledeniku, zorbing, skok s padalom ali elastiko na sto in en način pa še kaj bi se našlo. Vse se zdi nekako naravno vtkano v turistično bistvo Nove Zelandije, ki je svoji osrednji adrenalinski prestolnici ustvarila v Taupu ob istoimenskem jezeru na Severnem otoku in v Queenstownu ob jezeru Wakatipo na Južnem otoku.

Prebujena želja po še
Tudi če se ti je kakšna adrenalinska izkušnja v preteklosti kar preveč strašljivo zarezala v drobovje, se v teh krajih znova prebudi želja po še. Ob prvem obisku Taupa je na mojo veliko srečo deževalo kot za stavo, tako da je (ne)odločitev o skoku s padalom dobesedno padla z neba, v Queenstownu pa smo gorsko kolesarjenje nehote nadgradili v rečno izvedbo med vohljanjem za manj poznanimi lokacijami snemanja znamenite trilogije Gospodar prstanov, kar je bilo povsem dovolj adrenalinsko. A najboljše v življenju si zasluži še eno priložnost in ob drugem obisku Taupa se je sestavljanka spontano zložila v nepozabno doživetje.

Panoramsko okno jasnega neba nad Taupom
Po oblačnem dopoldnevu se popoldne nad Taupom odpre prostrano okno jasnega neba, povsem druga pesem kot tri tedne prej, ko je padalo kot iz škafa. Taupo je skoraj nezemeljska kulisa tandemskega skoka s padalom, me prepričuje tudi neustrašna Irka Louisa, adrenalinska odvisnica, s katero sva skupaj prečesali dobršen del domovine Maorov. Med ogledom predstavitvenega videa, ko me tako črviči v želodcu, da bi se najraje kam skrila, mi postane jasno, da ni več poti nazaj. Dovolj topel dan je za bosonoganje na štiri tisoč metrih nad tlemi, skočimo pa v kombinezone, ki nas zavarujejo pred vetrom. Še rešilni jopič okrog pasu, če bi se skok morebiti končal v jezeru, plezalni pas okrog života za popkovino z vodnikom, usnjeno čepico in varovalna očala na glavo in ... gremooo!

Razbijajoča srčna diskoteka
Na modrem nebesnem platnu se množijo rumeni, rdeči, modri in zeleni mehurčki, najprej komaj opazni, iz sekunde v sekundo pa večji, ko se približujejo tlom in naposled pristanejo. Rožnato letalce neutrudno brni, se dviga v višave in vrača po novo skupino adrenalina žejnih. Osem tandemov nas pogoltne v svojo skromno duplino, tesno stisnjenih drugega ob drugega. Srce mi razbija z nadzvočno hitrostjo, ko se odlepimo od tal in panoramsko dvigujemo do višine štiri tisoč metrov. Moj inštruktor Maurice, Irec, ki si s padalstvom že pet let služi kruh na Novi Zelandiji, ima v žepu že več kot 3500 skokov, njegova umirjena in sproščena energija pa malce normalizira tudi mojo srčno diskoteko, da ne eksplodira. Še enkrat prečeševa postopek za skok, da bo zagotovo vse potekalo varno.

Prosti pad kot v pralnem stroju
Počutim se pomirjeno, a ko se na štirih kilometrih nad tlemi odprejo vrata letala in začnejo tandemi kot po tekočem traku padati v globino, začne tudi v mojih prsih znova bobneti kot za stavo. Tesno priklenjena na inštruktorjevo telo že visim z nogami nad globokim ničem. Telo usločim kot banana, glavo položim na njegovo desno ramo, z rokami se trdno držim naramnic in pomežiknem soncu. Napočil je trenutek D! Z Mauriceom se poženeva v brezdanjost sončnega popoldneva nad jezerom Taupo. Prav presenetim se, da ne mižim od strahu, in se prepustim padanju. Začetnih 45 sekund prostega pada dvigne adrenalin v krvi do rdeče utripajočih višav, kot v pralnem stroju naju vrtinči, ko zbirava hitrost vse tja do 200 kilometrov na uro. Niti ne občutim silovitosti vetra, ki šele na fotografijah duhovito pokaže, da mi je koža na trenutke postala prevelika.

Jadranje na velikem puhastem oblaku
Zaplate jezera, slamnate pokrajine, modrine neba in zaslepljujočega sonca se izmenjujejo kot v hitrem posnetku. Na višini okrog dveh tisočakov pa vodnik odpre padalo in počutim se, kot da bi pristala na velikem puhastem oblaku. Hitrost se upočasni in zajadrava kot ptica, vsa omamljena od razglednega razkošja. Maurice me potreplja po ramenu, kar je znak, naj razprem krila – roke – v položaj za jadranje. Pod bosimi nogami se blešči največje novozelandsko jezero, ob njegovem obrežju je opaziti strehe stavb, zelena prostranstva pa se tu in tam neustavljivo poženejo v višino. Trojica sicer fotogeničnih ognjenikov Ruapehu, Ngauruhoe in Tongariro si je nadela gosto tkano oblačno kapo, nižje vzpetine pa nežno valovijo in se vse bolj približujejo. Še sama poprimem za vajeti padala, z začasnim angelom varuhom lupingirava po nebu in zganjava norčije.

S pticami in padalci si delimo nebo
Še nekaj drobtin časa si deliva nebo s pticami in drugimi jadralnimi padalci, potem naju pokličejo trdna tla pod nogami. Mehko pristaneva na travniku in od neskončnega navdušenja in hvaležnosti kar objamem Mauricea. In Louiso, ki me je opogumila za skok s padalom. Nekaj dni pozneje, ko nama portugalski sopotnik pošlje novico o strmoglavljenju letala za prevoz padalcev v jezero Taupo – na srečo brez davka –, pa mi postane jasno, da rešilni jopič okrog pasu ni zgolj modni dodatek in da lahko adrenalinska doživetja na Novi Zelandiji presežejo celo lastne meje.