»A še boš?« njen glas ga predrami in postavi v realnost. Še vedno sedi nasproti njega in ga z izbuljenimi očmi nekaj sprašuje. »Nisem slišal.« »Sprašujem te, ali boš še kave.« »Ne! Danes je nisi dovolj sladkala. Zelo je grenka. Sploh nima pravega okusa.« Užaljeno ga pogleda: »Zakaj pa ne rečeš? Saj ti grem po sladkor.« Zajedljivo doda: »Lahko bi šel tudi sam! Se ti ne zdi?« Počasi oddrsa v kuhinjo. 

Brska po omari in išče sladkornico. Kako nemogoč je! Vse je na njenih ramenih. Kot bi imela spet majhnega otroka. Nikoli ga niso zanimale njene želje, ona pa mu je njegove brala z oči. Že vse življenje mu kuha, pospravlja, opere, lika, mu streže spredaj in zadaj. Pa on? Nič! Še nikoli ji ni rekel hvala. Lahko bi se ji kdaj nasmehnil. Ali pa jo objel. Tako kot je to delal včasih. Ja, takrat, ko sta imela še burne noči. Takrat mu je bila dobra! Nikoli je ni imel zadosti. Zdaj pa čemi pred televizorjem in ji ukazuje. No, pa saj mogoče ni tako hudo! Samo naspati bi se morala. Tako pa jo preganjajo te grozne sanje. Kaj neki tiči za tem? Bo kdo umrl? Ali pa ji morda napovedujejo kar njeno smrt? Kaj pa, če ji on streže po življenju? Ne, ne, to pa že ni mogoče! Ali pač? Včasih jo tako čudno pogleda. No, tako kot malo prej. Kar prestrelil jo je s pogledom! Kaj če se v njegovi smešni, zgrbančeni glavi skrivajo čudne misli? 

Marijo je spreletelo. Za trenutek je obstala naslonjena na kuhinjski element. »Ne boš me, ne!« je zaslišala izgovorjene svoje misli. S strahom je pogledala proti vratom, ali ji morda ne prisluškuje. Kje pa! On še vedno čepi kot kup nesreče in čaka na ta presneti sladkor. Prišel bo dan, ko mu bo kava resnično posladkala! Tako, za vedno. Potem pa naj se pritožuje. Pri sv. Petru. Pa res! Kje že ima shranjen tisti strup za podgane? Se ji zdi, da je nekje pod umivalno mizo. 

Previdno odpre vrata elementa, kot bi se bala, da to, kar počne, ni ravno prav. Pa saj bo samo pogledala. Za vsak primer, če bi ga kdaj potrebovala. Z roko seže na polico in izvleče vrečko z belim prahom. Pa kako je mogla očala pustiti zunaj? Prinese ga skorajda do nosu, tako se trudi, da bi prebrala, kaj piše na embalaži. Pa je res strupeno! No, vsaj toliko, kolikor je lahko videla znake za opozorilo, ki so bili kričeče nalepljeni ob strani. Vrečko drži v rokah in ne ve, kaj bi z njo. Globoko je zamišljena. Odloži jo na element, poleg sladkornice. Kaj bi se zgodilo, če bi malo tega prahu primešala sladkorju. Saj ne veliko! Samo toliko, da bi občutil. No, da bi imel take male krče, da bi jo spet potreboval. Pač toliko, da bi mu bilo dobro kuhanje kamiličnega čaja in bi v njegovih očeh, ko bi mu ga prinesla, videla hvaležnost. Neodločna je stala in gledala predse. Pa je to greh? No, to, da bi ga malo ustrašila. Eh, to že ne more biti ne vem kaj! Saj bo dala čisto malo. Nič mu ne bo! Še vedno je močan moški, pa bi mu škodilo malo tega belega prahu. 

Odločitev je padla. S tresočo se roko je odprla vrečko s strupom in jo previdno podržala nad sladkornico. Z iztreseno količino ni bila zadovoljna. To bo najbrž premalo! Toliko še miški ne bi storilo žalega, kaj šele podgani ali pa njenemu Milanu. Še malo bo dodala. Sladkornica še vedno ni bila polna. Pogledala je vrečko. V njej je bila še več kot polovica vsebine. Napolnila je sladkornico do vrha. No, to bi pa zdaj že moralo zadoščati! Vzela je žličko in vse skupaj dobro premešala. 


*Z zgodbo Vrba žalujka je na enajstem Oninem natečaju leta 2007 zmagala avtorica Milojka Mohor. Rdeča nit natečaja je bila Zakaj ima ta sladkor tako grenak priokus? 

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.