Vesna in Aleš Kristančič: Naučil me je živeti za ta trenutek

Vinarja Aleš in Vesna Kristančič sta skupaj že 27 let. Pogovor z njima je kot žuboreč potoček, poskakuje, preskakuje, a na koncu pride do morja.

Ko v Medani vprašam, kje se gre h Kristančičem, mi stara gospa odvrne, katerim Kristančičem. No, k Movii, odgovorim. Aja, reče, po hribu navzdol in levo. Movia obstaja od leta 1820, Aleš Kristančič pa je osma generacija, ki se ukvarja z vinarstvom. Movio so različni strokovnjaki že večkrat postavili v družbo najboljših vinskih kleti, vina so nagrajevali povsod po svetu. To dosežeš samo tako, da si popolnoma predan tistemu, kar delaš, pravi Aleš. 

Kako sta se spoznala?

Aleš: To zgodbo moram začeti jaz, ker sem jo hotel spoznati bistveno prej kot ona mene. Ni me videla, morda tudi zato, ker sem imel brke.

Vesna: To je bilo še v srednji šoli. Brke je nosil po Dariu Diviacchiu, ki je na TV Koper vodil glasbeno oddajo.

Aleš: Malo na zlato so vlekli moji, no, pa tudi lase sem imel.

Vesna: Brez si lepši!

Vesna: V vsaki zvezi se moraš naučiti oproščati, vedeti moraš, kaj dobrega ti da, drugo oprostiti. In drugi tebi. Ko mi je to povedal, sem razumela. No, jezi me, ker vedno zamuja. 

Aleš: Vesna je dve leti mlajša od mene. Jaz sem hodil na kmetijsko šolo, takoj sem ji ponudil marlboro, ona pa je raje vzela lord od sošolca. Potem sem šel v vojsko, imel nekaj punc in ona fantov. Nekaj let po prvem srečanju pridem v lokal …

Vesna: Nasproti hotela Park v Novi Gorici.

Aleš: Vstopim, vidim Vesno in opazim njen pogled, ki mi je bil namenjen. Pomežiknil sem ji in pomislil, katere cigarete zdaj kadiš.

Vesna: Takrat sem si ga pa zapomnila in vprašala prijateljico, kdo je. Saj veš, Aleš iz Brd, od Isabele. Tako kot jaz fanta je imel on punco. Poznala sem jo. Ponovno sva se srečala čez mesec dni, v diskoteki, v katero je hodil. Šla sem s prijateljico, čeprav smo ob nedeljah običajno šli že v Ljubljano. Diskoteka je bila prazna, samo jaz in on.

Aleš: Saj se spomnite takratnih diskotek, polne so bile majhnih ogledal. Sedim z lastnikom in ko pogledam v eno od ogledal, jo zagledam, odložim kozarec, grem naravnost k njej in ji rečem, kje imaš pa fanta. Odgovori mi, razšla sva se, ravno sem ti hotela to povedati. Sočustvoval sem na vesel način. Malo sva govorila in potem mi reče, veš kaj, ti boš moj mož.

Vesna: Najbrž si je mislil, da sem malo čudna.

Aleš: To me je kar prizemljilo. Govorila sva ves večer, in ko je šla domov, ker je morala naslednje jutro ob petih v Ljubljano, je nisem niti vprašal, ali jo peljem domov. Tako se je začela najina velika ljubezen. In traja še danes, 27 let.

Verjameta v kemijo med ljudmi?

Oba: Ja.

Vesna: Kadar koli se jezim nanj …

Aleš: Ona se jezi name?!

Vesna: … me privlačnost med nama prepriča, da ne kuham jeze in zamere. Pa saj je logično, da se jezim, če delava skupaj.

Aleš: Trdo delaš, verjameš v to, kar delaš, mogoče ti tudi zato uspe, in na tej poti si lahko tudi jezen na tistega, s katerim živiš, delaš in se ljubiš. Naš uspeh je povezan z okusom in okus z užitkom. Pri okusu več ne pomeni več, ampak ponavadi celo preveč – manj. Zato je treba biti sproščen, da razumeš manj v okusu. Užitek je stanje v človeku, ko lažje spoznaš več v manj.

Preberite še: Tomaž Kavčič in Flavia Furios Kavčič: Ni govora, da bi lahko živel s komplicirano žensko 

Je življenje v Brdih prednost? Ravno zato, ker je odmaknjeno?

Vesna: Življenje v Brdih je naša sreča. Veliko potujeva. In ko vidiš, kje ljudje živijo in kako, bi vsakemu, ki se tukaj pritožuje, rekla, naj gre drugam, pa bo videl. Dodatna sreča je, da delamo vino, to je božji dar. Povezan si z naravo, delaš, ustvarjaš in totudi prodaš. Alešev uspeh pomeni veliko službenih poti, vsak mesec kam, res je naporno. Otroka, ki sta zdaj že odrasla in nama pomagata, vidita, koliko je dela, naju sprašujeta, kako sva zdržala ta tempo toliko let. 

Odmaknjeni smo na podeželje, vendar sem prihaja ves svet, od Japoncev do Američanov. In potrebo po socializaciji zapolnimo kar doma, v Movii. Res imamo srečo, da imamo tako vino, ki nas je odpeljalo v svet in svet pripeljalo k nam. Ko sta sin in hčerka odraščala, sva jima rekla, delo, ki ga opravljava midva, moraš imeti res rad, v nič vaju ne siliva, izberita si, kaj bosta počela. Že majhna sta se odločila, da bo Lan vinar in bo pomagal očetu, Ela pa meni. In tako tudi je.

Aleš: Nisem si mislil, da bo ona, ki je bila županova hči, lahko delala na kmetiji. V pol leta je bila nenadomestljiva. Jaz pa sem imel možnost, da sem se ukvarjal samo z vinom. In to delam še danes, stoodstotno. 

Vesna, vi ste mestni otrok. Kaj je za vas pomenila selitev v Brda?

Vesna: Ko sem spoznala Aleša, se je moje ležerno študentsko življenje spremenilo. Aleš je ravno takrat začel tudi prenavljati hišo in delal vse dneve. Pritožila sem se, da tako pač ne gre in da sem mu pripravljena pomagati. Tako sem začela, najprej z njim v kleti, potem v pisarni.

Aleš: Ma je bila pridna. In mnogokrat sem se bal, da bo odšla. Jaz sem od malega veliko delal, oče mi je dejal, da je šola moj problem, da sem dovolj pameten, da jo, če hočem, naredim z odliko. Če pa šole ne boš naredil, mi je rekel, nobenega problema, prideš domov in delaš doma.

Je Movia zelo staro posestvo?

Aleš: Od leta 1820.

Vi ste že osma generacija vinarjev. Je bila vaša naravna izbira, da ste ostali na posestvu?

Aleš: Če bi lahko izbiral, bi se najbrž odločil enako. Bi pa živel v miru, da je bila to moja odločitev. Po srednji šoli sem hotel študirati, naredil sem sprejemne izpite na agronomiji in želel oditi malo v svet.

Vesna: Aleš je odšel v vojsko, na kmetiji sta ostala oče in brat. Brat je umrl in oče mu je dejal, če greš študirat, bo kmetija nazadovala. Opustil je načrte za študij in potovanje in se vrnil domov. Vse življenje je kreativen, kar naprej mora kaj ustvarjati. Recimo vina Puro in Lunar. Sredi noči je prišel iz kleti v stanovanje in prinesel s sabo do zadnje podrobnosti izrisan načrt za odpirač za vino, ki ga bo potreboval za odpiranje pure. 

O njegovi predanosti delu, ki ga opravlja, vse pove naslednja zgodba. Otroci so bili še majhni, jaz sem sama gospodinjila; zvečer mu rečem, naj vendar že pride k meni, bil je v kleti. In mi odgovori, miška (ne vem pravzaprav, zakaj me tako kliče), ti moram povedati, da jaz nisem klasičen vinar. Potrebujem izzive, začutiti moram grozdje in vedeti moram, kdaj je vino pravo. Bilo bi mu dolgčas, če bi živel po receptih. In takega ga moram sprejeti. 

V vsaki zvezi se moraš naučiti oproščati, vedeti moraš, kaj dobrega ti da, drugo oprostiti. In drugi tebi. Ko mi je to povedal, sem razumela. No, jezi me, ker vedno zamuja. Na večerjo, ki jo skuham, na predstavitev vin … Zdaj ko sta otroka spet doma in prihaja tudi sinovo dekle, se potrudi, da pride na družinske večerje. Ker nam je vsem lepo. Moja naloga je, da ohranjam dobro energijo v hiši. In da delamo radi tudi tisto, kar moramo.

Postane človek sčasoma bolj strpen?

Vesna: Naučiš se, da ti ni treba v dvoje početi česa, česar ne maraš. Imamo hišo na Hvaru, odmaknjeno, naredila sva jo skoraj sama. Vem, da Aleš več kot nekaj dni ne more biti brez dela, jaz imam sicer raje hribe, pa še najini življenjski ritmi so drugačni. Aleš je nočni človek, jaz ne. Tako preživiva pet dni skupaj na Hvaru, se posvečava drug drugemu, potem odidem k prijateljem na Iž. Aleš pa uživa na Hvaru po svoje. Po določenem času skupnega življenja ugotoviš, da ni nobenega razloga, da bi drugega silil početi kaj, kar je tebi všeč, njemu pa ne. Vsako leto greva en konec tedna na Bled, kjer sva se poročila, s čolnom se odpeljeva na otok, Aleš naroči led in odpreva vino, pozvoniva za srečo v cerkvi.

Vesna: Če prideš v družinsko podjetje, kot je bila Movia, se lahko vedno počutiš na robu ali pa v središču. Aleš me je postavil v središče in vedno sem se počutila, kot da sem tukaj rojena. Vse sem delala tako, da bi Aleš imel svoj mir in bi lahko ustvarjal. 

Se vam uresniči, kar si želite?

Vesna: Doslej se je še zmeraj. Potem se odpeljeva čez Vršič, do Poštarske koče, vzameva kranjsko klobaso in zelje, greva pojest med skale in se po dolini Soče vrneva domov. Prelepo je.

V kakšnih razmerah ste prevzeli posestvo?

Aleš: To je bila kmetija, ki je zadržala tradicijo kleti, kletarstva. Ceste čez Sabotin še ni bilo, k nam si prišel čez Italijo, če nisi imel v avtu nič. Mejnega prehoda za potne liste sploh ni bilo. Za pot v Novo Gorico si potreboval eno uro, če je bilo vse v redu. Ob 18. uri so bili pozimi bloki zaprti in nisi mogel nikamor. Brda so bila zaprt rokav. Vedeli smo za vsak avtobus, ki je prišel. Danes je seveda drugače. Ko meje še ni bilo, smo bili zelo napredni vinarji. Z mejo pred vrati pa se je moj oče in nato tudi jaz zelo trudil, da smo zadržali to vlogo. Ker smo hoteli obdržati tradicijo samostojnega kmeta in nismo šli v zadrugo, smo dobili naziv neorganiziran kmet. 

Moj oče je vedno dejal, da moraš imeti v življenju cilj. In če je ta dovolj visoko, boš pretrpel vse. Hoteli smo biti taki kot tisti za mejo, bili so enaki kot mi, govorili so isti jezik in enkrat smo že bili pred njimi. Če smo hoteli imeti tak traktor kot oni, smo morali zanj plačati več kot dvojno ceno, dati en traktor državi in dobiti dovoljenje za uvoz. A imeli smo takšnega kot oni. Skoraj polovico vinogradov smo imeli takrat v Italiji in za kilogram grozdja si dobil več kot tukaj za liter vina. In oče se je odločil, da bomo grozdje prodali v Italijo. Veš, kakšno grozdje imamo mi? Jagode se svetijo, so okusne, ker je grozdje pridelano pravilno, ne z vsemi škropivi. V naši tradiciji je tudi bio- in ekopridelava, to smo počeli že takrat, ko se še ni govorilo o tem. 

Oče me je naučil, da moraš kopati pod trto, ne pa delati s herbicidi, da je treba škropiti samo z modro galico in žveplom. Nekega dne smo peljali prodat grozdje v Italijo in zamudili pol ure. Odgovor je bil, da s prodajo ne bo nič, naj se vrnemo naslednji dan. Oče je vinarja prepričeval, da bo grozdje naslednjega dne oksidiralo, oni pa je odvrnil, da je on mojster za vino. Mojega očeta je to užalilo, bil je res prizadet, saj je delal vse leto za to, da je bilo grozdje pravo. Ko sva se s traktorjem vračala domov, sem mu rekel, tata, mi bomo prodajali vino ne samo v Italijo, tudi v Ameriko ga bomo. In ga res!

Kdaj je bilo to?

Aleš: Leta 1979 ali pa 1980.

Danes so Brda sinonim za uspešnost. Kdo se je spomnil strategije, kako kaj početi? Še posebno nenavadno je, da vinarji skupaj nastopate, kar ni prav pogosto pri nas.

Aleš: Mislim, da se je strategija kar sama rojevala po naravni poti. In prav vsi Brici smo se naučili, da je za uspeh treba trdo delati. In ko si deliš trdo delo, nimaš časa za grde misli. Če smo hoteli, da se je kdo namenil v Brda, smo mu morali dati dober razlog. Mimoidočih kupcev v Brdih ni. Začeli smo trdo delati, drugače ne gre. Če iz svojega grozdja delaš vino, na steklenico daš svojo etiketo, če pa grozdje prodaš, nikoli ne veš, kakšno bo vino, ki ga bo naredil nekdo drug.

Oče je prodajal vino v Ljubljano v najboljše gostilne, potem sem mu začel pomagat še jaz in zelo hitro smo začeli izvažati. Bilo je izjemno težko, ker so iz Jugoslavije poznali samo cenena vina, skoraj bolje bi bilo, da ne bi poznali nič. Nič posebnega ni bilo, če so ti rekli, a, tudi pri vas imate vino. Začeli smo pod ničlo. Danes se lahko pohvalimo, da je normalno, da so slovenska vina na vinskih kartah dobrih restavracij tega sveta. In če kdo ne pozna slovenskega vina, lahko rečemo, da je nepoznavalec. Toje bilo zelo težko doseči.

Aleš: Ona me je naučila, da sem tak, kakršen sem, včasih sem bil bolj zadržan. Naučila me je, da greš k človeku in mu pokažeš, da ga imaš rad. Če pa si skregan, se moraš potruditi, da jezo ali užaljenost čim prej daš iz sebe. 

Vesna, kako ste vi doživljali to obdobje?

Aleš: To moram pa jaz povedati. Ko sem se tako močno zaljubil v tole pupo tukaj, si nisem predstavljal, da bo tu na kmetiji. Moja ideja je bila hiša nekje drugje, in jaz bom prišel dobre volje domov, ne glede na to, kaj se bo na kmetiji dogajalo. Potem pa me nekega dne pokliče mama in pravi, Aleš, ena pupa je prišla, išče te.

Vesna: Prišel je iz kleti, v rdeči trenirki. Bilo mu je nerodno in je bil tudi on rdeč.

Aleš: Nisem si mislil, da bo ona, ki je bila županova hči, lahko delala na kmetiji. V pol leta je bila nenadomestljiva. Jaz pa sem imel možnost, da sem se ukvarjal samo z vinom. In to delam še danes, stoodstotno. Samo tako lahko suvereno na svetovni trg prineseš nekaj, kar je tudi za največje poznavalce novo. Nov okus, nova zgodba, seveda podkrepljena z analizo, na kateri piše: vino brez dodanega žvepla. Taka vina ti vzamejo velik del življenja, ti pa na drugi strani dajo ogromno.

Vesna?

Vesna: Če prideš v družinsko podjetje, kot je bila Movia, se lahko vedno počutiš na robu ali pa v središču. Aleš me je postavil v središče in vedno sem se počutila, kot da sem tukaj rojena. Vse sem delala tako, da bi Aleš imel svoj mir in bi lahko ustvarjal.

Aleš: Ona me je navadila tudi na to, da v teh krajih hodiš po cesti in se držiš za roko. In da jo poljubiš.

Vesna: Brici so navajeni samo na trdo delo.

Ali je z našimi odnosi tako kot z dobrim vinom? Starejši so, boljši so?

Vesna: Ja, tako je.

Aleš: Ona me je naučila, da sem tak, kakršen sem, včasih sem bil bolj zadržan. Naučila me je, da greš k človeku in mu pokažeš, da ga imaš rad. Če pa si skregan, se moraš potruditi, da jezo ali užaljenost čim prej daš iz sebe. Pa saj jaz ne morem niti delati, če sva skregana.

Vajini urniki so res divji. Če pogledam vašo FB-stran, se kar naprej kaj dogaja. Kje najdete energijo za vse?

Aleš: Jaz pri Vesni. V vsem tem dnevnem direndaju, ko se dogaja deset stvari, pridem iz kleti, jo vidim, vedno je lepo oblečena, jo objamem … to je to.

Vesna: Aleš zelo dobro pleše. Ko pride iz kleti in zapleševa, pozabim na vse. Aleš me je naučil živeti za ta trenutek. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE