Tole je resnična zgodba, ki mi jo je povedala pred dobre četrt stoletja takrat 104-letna Rozi Podjaveršek iz neke lepe, razložene podpohorske vasice na območju nekdanje velike občine Slovenska Bistrica. Bila je resničen apostol pregovorne pohorske trdoživosti – pokončna, klena, poštena, jasnih misli in silne ženske intuicije.
Rodila se je v poletju leta 1895, v večnost pa je odšla nekaj pred svojim 107. rojstnim dnevom, leta 2002, pričevalka treh stoletij in dveh tisočletij.
Vseskozi je bila kmečka gospodinja, v času Avstro-Ogrske je še pred prvo svetovno vojno delala na gradu Štatenberg kot služkinja grajski gospodi.
Doživela je kar nekaj vladarjev, a Tito se ji je zdel najboljši. Rada se je tudi pohvalila, da se je v mariborski stolnici osebno rokovala ob koncu maja leta 1996, z zdaj že blagopokojnim poljskim papežem Janezom Pavlom II., ob njegovem prvem obisku v Sloveniji.
Pri zdravniku ni bila skoraj nikoli. Zlasti po svojem stotem rojstnem dnevu so jo jeli mnogi od blizu in daleč, tudi novinarji, redno obiskovati, ker je rada pripovedovala iskrive zgodbe in ji je to bilo v veliko veselje. Le redkokdo, ki mu je uspelo biti njen poslušalec, ni odšel od nje, ne da bi skupaj kakšno ljudsko zapela.
Se spomnim, da sva redno sklenila najina srečanja s tisto narodno Gremo na Štajersko, gledat, kaj delajo, gledat, kaj delajo ljubice tri ... Njeni prijatelji smo vedeli, če smo ob slovesu peli z njo, so bila vrata za obisk ob naslednjem rojstnem dnevu avtomatsko odprta.
Imela je silen spomin. Vsaka njena zgodba se me je dotaknila na poseben način, se utelesila v moji duši in vsako leto se je ob srečanju z njo tudi v meni ujelo poglobljeno hrepenenje »doživjeti stotu« – kot je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s skupino Bijelo dugme v enem od šlagerjev pel sarajevski matador Željko Bebek.
Začetek tele njene pripovedi, ki nosi naslov Rapsodija o Rozi, vojni in Marjanu, sodi ...
