»Nekako tako,« obvisi v zraku, druge besede nepomembno izginejo v ničtem času.
Na mestnem obrobju, stikajočem se s sosednjo vasjo in nasproti vrtnega centra, stoji domač bistro. Vzdolž pročelja je z lesenimi stebri podprt nadstrešek. Prostor je ograjen z nizko leseno ograjo. Lesen je pod, lesene so mize in stoli, celo topli marmeladni rogljički so postreženi na lesenih deščicah.
Morda je kriv vonj po lesu ali počasi poslavljajoče se poletje, da tu živijo ljudje v nekem vzporednem, idiličnem času. V lesenih sodih rastoč bambus tke zeleno zaveso, zakrivajoč pogled na obrtnike, ki se ob jutranji kavi ležerno dogovarjajo o poslu. Upokojenec s psom se na jutranjem sprehodu ob vsakem vremenu ustavi na šnopčku, pokadi tri cigarete (vonj po lesu ostaja močnejši od tobaka) in nadaljuje sprehod. Tudi vedno urejena gospa vsako jutro mirno prebira knjigo in sreba čaj.
Že pol meseca, od objave akcijske ponudbe »Kava z rogljičkom«, se skoraj vsak dan pred sedmo zjutraj pri mizi ob zidu stikata dve glavi. Sladkega hihitanja, za vaško okolje nenavadnega početja sivolase dvojice, ki je sprva vzbujalo začudenje in posmeh, zdaj stalni gostje skoraj ne opazijo več.
Babica Meri, ki je to pred kratkim postala že drugič, in dedek Milan z že malo večjimi vnuki sta si vzela dopust. Njena hči je z možem in dojenčkom na počitnicah pri moževih starših na deželi, njegova hči je z družino odpotovala na morje. Tako se dvojica lahko brez strahu dobiva tudi podnevi in ne le v poznih večernih urah, ko komaj čakata, da skočita med rjuhe ...
