Slišim tisti prelepi zvok, ki mi ogreje srce. Tisti zvok, ki mi povrne spomin. Tisti zvok, ki me prisili, da pozabim.
Sedim v svoji sobi, na svojem stolu, ki so mi ga določili. Med neznanimi obrazi, ki mi vsiljujejo nasmeške. Ne poznam obrazov, še manj njihovih zvokov. Mimo mene se prerivajo neznane postave, se hihitajo, me gledajo in si šepetajo. Kaj je narobe, je z menoj kaj narobe? Zbegana, zmedena se zgrebem vase. Tesno mi je, dušim se ….
Potrebujem znan obraz, nežen dotik, tople besede. Name se nasloni nič kaj prijazna postava in mi s svojo ogabno sapo dahne v obraz. V roki začutim pekoč občutek, v sebi jočem, kričim, potem pa se pogreznem v svoj molk, tam, kjer sem sama, tam, kjer zopet zaslišim ta znani zvok. Melodijo, ki me pomiri, popeljem domov.
Zbudim se v beli sobi. Vem, da sem bolna, že dolgo mi nagaja spomin. Pozabljam, pozabim, pa se spet spomnim. Ležim v postelji, ki pravijo, da je moja, pa ni, moja postelja je bila mehka, udobna, lepa. Vem, da sem v bolnišnici, kjer me le včasih pride obiskat starejša vnukinja. Pripoveduje mi zgodbe, se smeji in joče. Tako jo imam rada, včasih. A včasih pozabim, takrat slišim le en zvok, ki me pomirja, ne vem, čigav je, a je tako domač.
Tudi danes je prišla vnukinja. Objame me. Hiti mi pripovedovati, kako sta mami in njen ati, in daljna brata. Ob besedi mami mi zastane srce. Mami, kako rada bi bila spet mami, pa ne vem, kako. Njena mami, moj otrok. Moj zlati otrok, vem, njen je tisti zvok, ki me pomirja.
Solza mi napolni oko, nato pa se počasi spusti po licu. Nekje vmes me pogleda vnukinja in njen nasmejani obraz postane zaskrbljen. Pozna moje spomine, ve, kaj me žalosti ...
