080 1155 in zazvonilo bo na skrivni lokaciji, kamor kasneje, če se tako odločijo, tudi pridejo ženske žrtve nasilja. Ko vstopam v svetel prostor in je na štedilniku pravkar kuhana kava, ni sledov travmatičnega, ki ga tu izražajo. »Tudi ženskam, ki pridejo v podporno skupino, jo postrežemo. Kdaj jo katera, ki je že bolj domača pri nas, skuha celo sama,« sproščeno, a z obilo izkušenj in podatkov, z mano govori Maja Plaz, po izobrazbi diplomirana novinarka, ki je konec devetdesetih let tu začela kot prostovoljka, kasneje postala vodja programa SOS telefon, po odhodu prejšnje pa je prevzela položaj vodje društva. Zdaj je že nekaj let vodja projektov za izboljšanje kakovosti programov in že 18 let predsednica društva. Presenečena sem, kako obširno in v sistem vpeto je njeno in njihovo delo, šestnajstih zaposlenih in okrog štiridesetih prostovoljk. 

Bolj ko se ženska identificira z družbeno pričakovano vlogo svojega spola, več je možnosti, da bo postala žrtev nasilja v partnerskem odnosu. Rezanje življenjskega prostora v imenu 'ljubezni' je zelo postopno, nasilje je vedno proces. 

V prostoru, namenjenem svetovalnici, ki jo v programu psihosocialna pomoč skupaj s sodelavko vodi Maja Plaz, se sestaja podporna skupina za samopomoč za ženske z izkušnjo nasilja. Ravno danes je obvestila članice, da se prihodnji teden dobijo. Premakneva se v njeno pisarno v sosednji sobi, polni knjig in drugega delovnega gradiva, na mizi roza telefon, kot ga imenujejo. Vsaki ženski prisluhne, sledi načelu »ne vrednoti, ne obsojaj, verjemi«, leta izkušenj kažejo, kako kompleksna so ozadja zgodb, občutki krivde so vselej veliki in le ena napačna beseda jih lahko še poveča. Trenutno obdeluje tekst z izkušnjo petnajstletnice, njihove uporabnice, ki obiskuje individualno svetovanje in ki je preživela spolno nasilje. Svojo izkušnjo je anonimno opisala v kratki knjigi, prevedeni tudi v angleščino. 

Pred kratkim je Maja Plaz opravila intervju z mlado žensko, prav tako njihovo uporabnico, ki je dolga leta preživljala spolno zlorabljanje lastnega deda. Posnetek je objavljen na njihovi spletni strani. Sprašujem jo o rdeči niti žensk, ki prihajajo. Ni vezana ne na starost, ne veroizpoved, ne narodnost: »Bolj ko se ženska identificira z družbeno pričakovano vlogo svojega spola, več je možnosti, da bo postala žrtev nasilja v partnerskem odnosu. Manj je vešča v postavljanju meja, bližnji jih pogosto prestopajo že zgodaj v otroštvu. Rezanje življenjskega prostora v imenu 'ljubezni' je zelo postopno, nasilje je vedno proces.« Podporna skupina, v kateri prvič spregovorijo iz oči v oči, je le ena izmed številnih aktivnosti, ki jih v društvu izvajajo in deluje že od leta 1996. 

Delo z uporabnicami 

Druga od pomoči, ki jo je v Društvu SOS telefon razvila prav Maja Plaz in jo tudi izvaja, je individualno svetovanje. »Neposrednega dela z uporabnicami nikoli nisem želela opustiti. Dejstvo pa je, da s sodelavkami občutimo tudi frustracijo, ker v določenih okoliščinah še vedno vemo, da sistem ne bo odreagiral, kot bi moral, da za žrtev ne bo dovolj hiter, kakovosten, učinkovit in koordiniran.« Naša zakonodaja je dokaj dobra, doda, a zatakne se pri konkretnih osebah, ki zasedajo konkretna delovna mesta. 

Za redno interno izobraževanje vabijo v svoje prostore tudi predstavnike policije, centra za socialno delo, tožilstva, druge strokovnjake in strokovnjakinje. »Pri vseh, ki se srečujejo z žrtvami nasilja, bi bila nujna supervizija,« nadaljuje. Ravno to jutro je bila na eni rednih seans. Brez stalne osebne rasti in podpornega stebra, ki ji ga predstavljajo bližnji, bi bilo težko. Tako je tudi ona steber žrtvam, z njimi hodi na center za socialno delo, na sodišče, na policijo. V okviru društva so konec devetdesetih odprli prvo nevladno hišo za ženske in otroke žrtve nasilja in kasneje še prvo varno hišo za gibalno ovirane, oboje na skrivnem kraju: »Napišite, prosim, da obstaja prostor v tej hiši za žrtve z gibalno oviranostjo. Da bi se umaknile iz nasilnega odnosa, potrebujejo še več moči in podpore, ovir za odhod iz nasilja je v takih primerih še več, tabu nasilja še večji.« 

Smo pes čuvaj v državi 

Maja Plaz me odpelje dve nadstropji niže, k sodelavkam, s katerimi so ustvarjale zgodovino. Ženske prej niso imele možnosti za brezplačno strokovno pomoč in celostno podporo, kdo ve, koliko škode je to pustilo na njih in naslednjih rodovih. Maja Plaz pove, da v Sloveniji še vedno premalo vlagamo v sistemsko preventivo, preventiva v šolstvu v zvezi z nasiljem je prepuščena presoji posamezne šole. »V sto strani dolgem Senčnem poročilu nevladnih organizacij, dokumentu, ki ga prejme Svet Evrope, ko posebna strokovna skupina pregleduje uresničevanje konvencije o nasilju nad ženskami in nasilju v družini, je popisano vse od dela sodstva, policije, preventive, kurative, dela v nevladnih organizacijah, smo nekakšen pes čuvaj, ki ga država mora imeti,« pove sodelavka Špela Veselič. 

Povabljena sem tudi na sestanek v peto nadstropje, viharjenje možganov za nove projekte. Srečam prostovoljko Katjo Simić, ki je pred devetimi leti po naključju srečanj kot plesna učiteljica pristala v društvu, vodila plesne delavnice za otroke, kasneje z ženskami vodila rekreacijo in organizirala kuharske delavnice, danes z izvirnimi idejami pomaga širiti programe. Na sestanku je tudi predstavnik podjetja Dobre zgodbe Jernej Verbič, ki s svojim znanjem prispeva k oblikovanju sodobnejših pristopov do uporabnic in uporabnikov programov Društva SOS telefon. Toliko bi še morali napisati, kajti vsak dan rojeva nove zgodbe. In da bi bilo čim več dobrih, je tu Maja Plaz z ekipo. 

Osebna izkaznica: Maja Plaz
Projekti/mejniki: Preprečevanje nasilja nad ženskami in otroki. Življenjski mejnik je bil prav gotovo dan, ko sem prišla na Društvo SOS telefon, se srečala s feminizmom in prizadevanji za enakost med spoloma.
Konkreten vpliv mojega delovanja na družbo: Vsa leta si prizadevam za vplivanje na stališča do žensk za izboljšanje njihovega položaja v družbi. V zadnjih letih namenjam posebno pozornost nenehnemu javnemu govoru o ženskah in otrocih, ki so preživeli spolno nasilje.
Vizija/sledilci/nasledniki: Del moje vizije je do otrok prijazen pravosodni sistem za otroke, ki so preživeli spolno nasilje. Da bi vse več ljudi pravilno razumelo travmo po preživetem spolnem nasilju in preprečevalo reviktimizacijo otroka s kazenskim postopkom.
Vse življenje me spremljajo: Potrpežljiva upornost, da pridem do cilja. Radovednost, kaj skrivamo pod površjem in kako se naša prepričanja kažejo v vsakodnevnem življenju.
Moja vzornica/moj vzornik: Vse pogumne ženske v zgodovini, ki so neustrašno krepile svojo samozavest in spreminjale svet.
Življenjsko vodilo: Dobri medosebni odnosi so tisti, ki štejejo. Vedno gradi mostove. Nikoli ne stopi na drugo osebo, da bi povzdignila sebe.
Moja stalnica: Vedno verjeti, da bodo stvari prišle na pravo mesto. Nenehno nas vlečejo v retradicionalizacijo, repatriarhalizacijo. Pridobljene pravice žensk niso samoumevne in so vsakokrat znova, sploh ob družbenih krizah, na udaru. Nikoli ne odnehaj.
Kaj moramo v slovenski družbi najprej spremeniti: Že v vrtcih je treba otroke učiti, kaj je nasilje, kako ga prepoznati in kako naj se zaščitijo, da bi ga tudi kot odrasli znali pravočasno prepoznati in zaustaviti.