To je štajerski vrh, ki mu pravijo tudi savinjska Šmarna gora
Na Štajerskem, vzhodno od Šmartnega ob Paki in jugozahodno od Velenja, se na 733 metrih nadmorske višine bohoti Gora Oljka. Njen vrh predstavlja idilično razgledno točko, s katere se nam odpre pogled na Posavsko hribovje, Paški Kozjak ter del Kamniško Savinjskih Alp in Karavank. Zaradi njene precejšnje priljubljenosti med domačini in obiskovalci so ji nadeli ime savinjska Šmarna gora.
Ko prispemo na vrh tega kraškega osamelca, ki kraljuje nad Polzelo, lahko v toplih dneh posedimo na tamkajšnjem travniku in se nastavimo nežnim spomladanskim sončnim žarkom, lahko pa se umaknemo tudi v senco obdajajočega gozda. Sicer pa nas na vrhu pričakata tudi cerkev in planinski dom, kjer se lahko okrepčamo s tamkajšnjimi dobrotami.
Na vrhu stoji mogočna baročna cerkev z dvema zvonikoma
Gora Oljka je bila v zapisih prvič omenjena leta 1243, vendar so jo takrat imenovali Križna gora; po cerkvi sv. Križa, mogočni baročni cerkvi z dvema zvonikoma, ki jo lahko občudujemo še danes. Zgrajena je bila med letoma 1754 in 1757, leta 1998 pa je bila tudi obnovljena. Tedaj je dobila novo fasado, nove kamnite dele, urejena pa je bila tudi njena zunanja osvetlitev.
Posebnost cerkve je njen glavni oltar, ki je delo kiparja Ferdinanda Galla. Gre za uprizoritev apostolov v naravni velikosti. Ti si s pomočjo izrazitih kretenj izmenjujejo občutke ob zadnji večerji. Zaradi tega oltarja se cerkev uvršča med impozantne spomenike. Pod cerkvijo je podzemno svetišče z božjim grobom.
Planinski dom je odprt vse dni v tednu razen ob ponedeljkih
Le nekaj metrov stran od cerkve stoji planinski dom, ki obiskovalcem nudi 50 ležišč in 150 sedežev v gostilni. Obiskati ga je možno vse dni v tednu, le ob ponedeljkih so njegova vrata zaprta. Prvo različico planinskega zavetišča so v nekdanjem župnišču leta 1952 postavili celjski planinci. Sedem let kasneje je to prešlo pod okrilje PD Polzela. Njegovi predstavniki so kočo prenovili, opremili, v njej pa so napeljali tudi elektriko. Do otvoritve je prišlo junija 1963.
Za vzpon na Goro Oljko boste potrebovali pohodniško opremo, sicer pa se nanjo lahko povzpnejo vsi z zmerno telesno pripravljenostjo, saj vzpon ni zahteven. Nanjo vodi več poti, saj se nanjo lahko podate iz Polzele, Šmartnega ob Paki, Rečice, Velenja, Šoštanja, Skorna, Paške vasi ali Andraža.
Na Goro Oljko po Martinovi poti
Priljubljena pot do vrha je Martinova pot z izhodiščem v Podgori. Od tod bomo do vrha hodili približno eno uro in 20 minut. Do izhodišča bomo dospeli, če bomo avtocesto Ljubljana-Celje zapustili na izvozu Šempeter, nato pa bomo izbrali cesto, ki nas bo vodila do Polzele. Tam bomo zavili na desno, kamor nas usmerjajo tudi smerokazi, ki kažejo pot do tega savinjskega vrha.
PREBERITE ŠE -> Čudovite slovenske vasi, v katerih ne živi več nihče
V vasi Podvin bomo opazili tablo za Goro Oljko, ki nas bo usmerila desno, vendar bomo v tistem križišču mi nadaljevali z vožnjo naravnost. Cesti bomo sledili do železniškega prehoda na koncu vasi Podgora. Zgolj nekaj metrov pred železniškim prehodom zavijemo desno in parkiramo ob makadamski cesti.
Nato nadaljujemo peš in pri prvi kapelici nadaljujemo po levi poti navzgor. V manjšem zaselku, skozi katerega bomo hodili v nadaljevanju, se usmerimo desno. Sprehodimo se po kolovozu, ki nas popelje do vodnega zajetja, mi pa nadaljujemo po spodnji desni poti. V nadaljevanju sledimo markacijam. Pot nekaj časa poteka po gozdu, nato se nadaljuje skozi vas, kasneje pa nas ponovno usmeri skozi gozd.
Jamo Pekel krasijo številni kapniki zanimivih oblik
Če se boste odločili podati na Goro Oljko, je lahko dobra ideja, da ob vrnitvi obiščete še jamo Pekel, ki ji rečejo tudi kraški biser na Štajerskem. Nahaja se le dobre štiri kilometre severno od Šempetra v Savinski dolini in je zaradi številnih zanimivih kapnikov, ki jo krasijo, res izjemna. V njej so bile najdene tudi kosti neandartalca.
PREBERITE ŠE -> Ta slovenski kraj slovi po zdravilnih gozdovih in bonbonih, ki jih je užival Tito
Stara naj bi bila že več kot tri milijone let. Oblikovala se je skozi daljše obdobje, ko se je potok Ponikvica vil po planoti Ponikovski kras in pri tem pronical skozi njena apnenčasta tla. Pozimi, ko je zrak v jami (skozi vse leto se giblje okoli 10 stopinj Celzija) toplejši od zunanjega, se iz nje občasno kadi, zaradi česar so se jame naši predniki bali in ji nadeli ime, kot ga nosi še danes.
V jami tudi največji podzemni slap v Sloveniji
Jamo je smiselno obiskati v spremstvu lokalnega vodiča, ki vam bo podrobneje razložil njen nastanek in posebnosti. Voden ogled traja eno uro, pri tem pa se boste sprehodili po 1159 metrov dolgi urejeni poti.
Jama Pekel je sicer sestavljena iz dveh delov; iz spodnjega in zgornjega. Spodnji del je vodnat in tukaj se pot vije ob potoku Peklenščica ter do štiri metre visokega podzemnega slapu, ki je najvišji slovenski podzemni slap, dostopen za obiskovalce.
Zgornji suhi del je poseben zaradi zanimivih kapnikov raznolikih oblik. Ti se zaradi raznolikih primesi, ki jih prinaša potok, prelivajo v različnih odtenkih rdeče in rjave barve. Med obiskom jame lahko opazujete tudi lišaje, mahove in alge, od jamskih živali pa lahko srečate hrošče, pajke, polže, rake in netopirje.
Grad Žovnek – eden naših najstarejših gradov
Grad Žovnek je še ena zanimivost, ki jo je vredno obiskati, če se boste mudili na tem delu Štajerske. Gre namreč za enega najstarejših gradov na naših tleh. Njegovi prvi lastniki so bili Žovneški gospodje, ki so v tistem času posedovali še tri druge slovenske gradove. Žovneški gospodje so bili kasneje znani kot Celjski grofi, grad pa je naposled pristal v rokah Habsburžanov.
PREBERITE ŠE -> Slovenci imamo še eno morje, vredno obiska, našli ga boste v Prekmurju
Njegov zadnji lastnik je bil Jožef Čokl von Ruhethal, ki si ga je lastil do leta 1816, kasneje, ko je grad postal nikogaršnja last, pa je začel propadati. Danes je obravnavan kot ruševina, vendar se ga postopoma obnavlja in ščiti pred uničenjem.
Do njega vodi kratka krožna pot
Do grajskega kompleksa je treba iti čez most skozi obnovljen vhodni portal, ki je sestavljen iz dveh delov, saj je bil eden od obeh namenjen pešcem, drugi pa konjenikom. Levo od vhoda je dvonadstropen obrambni stolp. Desno od vhoda so vidni ostanki južnega obzidja.
V osrednjem delu gradu je bil nekoč urejen stanovanjski del ali palacij, vendar je ta danes v celoti porušen. Od njega sta se do današnjih dni ohranili le dve špici, ki sta bili leta 2008 tudi obnovljeni.
Do gradu se lahko podamo po lahkotni krožni poti, ki je primerna za vso družino. Ker se na določenih delih vzpenja, si je priporočljivo pred tem nadeti ustrezno športno obutev. Izhodišče sprehajalne poti je ob Žovneškem jezeru, od koder bomo do gradu prispeli v pičlih 15 minutah. Z gradu se odpre tudi lep razgled na Žovneško jezero, severne vrhove Posavskega hribovja, gozdnata pobočja Dobroveljske planote in vse do Celja.
