15.09.2017

Sabina Obolnar

Usodne trivialnosti.

Angel Gurria, generalni sekretar OECD (organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), ki se je minuli teden mudil v Sloveniji, je med drugim opozoril vlado, da imamo v Sloveniji prenizko produktivnost. Sicer smo po dolgotrajni krizi dosegli velik napredek, a po produktivnosti dosegamo zgolj 80 odstotkov povprečja OECD. Sekretarju Gurrii ni niti malo všeč, da produktivnost v zadnjem desetletju pri nas tako počasi, skorajda najpočasneje, raste. In je predlagal ali pač naložil ukrepe za izboljšanje, ki pa jih že vsi poznamo, kajti slišali smo jih že neštetokrat.

Sabina Obolnar

Odgovorna urednica One, Oneplus in Onaplus.si

Čudi ga še, da ob tako veliki brezposelnosti, kot jo imamo v Sloveniji, kar 35 odstotkov podjetij (ta podatek je sila zanimiv) ne najde ustrezne delovne sile, s čimer pač mora biti nekaj narobe, je še pridal (a ni povedal, s kom, delodajalci ali delavci?). In je zopet navrgel, kaj je treba narediti. Pazite, to moram zapisati: Gurria je izpostavil (to je stališče OECD), da je minimalna plača pri nas previsoka (glede na povprečno plačo v Sloveniji). Hm, kaj boste porekli vi, ki imate takšno plačo? 

Ta administrativna burka, ko se morajo hoditi ves čas k njim popisovat, ko jih pošiljajo na instant tečaje in podobne nebuloze, jih na koncu tako izčrpa, tudi razžali, da se z zavoda izpišejo sami ali pač jih kar oni, če se njihovih ritualov ne udeležujejo. 

Potem so mleli najrazličnejši strokovnjaki, ministri in podobni, kaj nam je storiti. Ker generalnemu sekretarju OECD je pač tudi treba kaj pametnega povedati. In tako je ministrica Kopač Mrak denimo pridala, da se v naših podjetjih res premalo vlaga v človeške vire, da ni zavedanja, da je visokousposobljen, izobražen, motiviran človek najboljši delavec. Ampak, prav njeno ministrstvo ima tukaj ključno vlogo, samo če omenim zbirokratiziranost zavoda za zaposlovanje. Svoje osnovne funkcije, ki so jo včasih imeli, to je posredovanje dela, skoraj ne opravljajo več, ker so jim to vitalnost odvzele agencije za delo. Se ve, zakaj. Znanci, ki so ostali brez službe in so prijavljeni na zavodu, mi pripovedujejo, da so to nedostojanstvene zgodbe. Ta administrativna burka, ko se morajo hoditi ves čas k njim popisovat, ko jih pošiljajo na instant tečaje in podobne nebuloze, jih na koncu tako izčrpa, tudi razžali, da se z zavoda izpišejo sami ali pač jih kar oni, če se njihovih ritualov ne udeležujejo. Hm, ali ni prav to neznanje in nevedenje, kako se s človeškimi viri upravlja?!



Vsekakor je problem večplasten in bržčas se skriva ključ v našem izobraževalnem sistemu. Zadnjič sem govorila s kolegico, ki ima podjetje, in se je potožila, da ne more pridobiti mladih, kvalitetnih kadrov. Razume, da za določena dela do neke mere niso usposobljeni, ker so pač brez delovnih izkušenj. So sicer odličnjaki, njihova povprečna ocena na fakulteti je bleščeča, ampak problem tiči povsem drugje: oni ne da niso usposobljeni, oni se niso pripravljeni usposobiti. Tudi o našem šolstvu smo slišali že zelo veliko in mislim, da je to najboljši ali pač najslabši odraz stanja duha v družbi vobče. Zadeva je tako kompleksna, da jo je tu nemogoče na kratko zaobjeti, ampak dejstvo je, da otroke zapacamo že v prvih štirih letih šolanja in potem vztrajno naprej, do konca. Morda bo za razumevanje današnje slike dovolj, če povzamem besede doc. dr. Primoža Šterbenca, profesorja, ki ga sicer gostimo v aktualni Oni zaradi druge teme (o obsedenem potrošništvu in izčrpavanju ljudi in narave): »Med študenti, ki jim predavam, vse bolj opažam zmanjševanje intelektualne radovednosti in zmožnosti poglabljanja v daljša, zahtevnejša besedila. Le redki še berejo knjige in časopise, saj večina skoraj nenehno preverja svoje 'pametne' telefone in se posveča trivialnostim na facebooku. Nekateri študenti mi pripovedujejo, da resne družbene teme postajajo v študentskem diskurzu nezaželene. Vse to vodi v splošno deintelektualizacijo. Zgroženo opazujem, da posledično mnogi sposobni in dostojni intelektualci vse bolj pristajajo na socialnem robu.«

Dejstvo je, da otroke zapacamo že v prvih štirih letih šolanja in potem vztrajno naprej, do konca. 

Lahko noč. Ali raje: dobro jutro, Slovenija.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE